Kawamoto je bil od nekdaj prevzet z umetnostjo lutk. Ko je videl dela češkega mojstra Jiřija Trnke, ni bilo več poti nazaj.
V 50-ih se je začel učiti filmske animacije, precej uspešno proizvajal komercialne filme za televizijo, a šele leta 1963 odpotoval v Prago k velikemu učitelju. Trnka je opogumljal Kawamota, naj v svojem delu črpa iz bogatega izročila domovine, in tako se je učenec vrnil na Japonsko, kjer je ustvaril serijo izrazito avtorskih produkcijsko neodvisnih umetniških kratkih filmov, začenši s Prepovedanim lomljenjem vej (1968). V filmih iz 70-ih se v njegovem delu pozna močen vpliv japonske tradicije iger no (noh ali nogaku, kar pomeni veščino oz. talent; ime za tradicionalne japonske glasbene drame iz 14. stoletja), bunrakuja (tudi ningyo joruri; tradicionalno japonsko lutkovno gledališče s pripovedovalcem in glasbo brenkal) in kabukija (klasična japonska plesna drama), posebno v filmih Demon (1972), Tempelj Dojoji (1976) in Hiša ognja (1979). Zanje je prejel precej mednarodnih nagrad. Ustvaril je tudi nekaj animiranih filmov v tehniki kolaža (cutout ali kirigami po japonsko), med njimi Potovanje (1973) in Pesnikovo življenje (1974). Leta 1990 se je vrnil v Trnkov praški studio, kjer je ustvaril Trnuljčico. Leta 2003 je nadziral obsežen mednarodni projekt, poimenovan Zimski dnevi, v katerem je 35 najboljših svetovnih filmskih animatorjev ustvarilo vsak svoj 2-minutni segment z navdihom v poeziji Matsua Baša, japonskega pesnika iz obdobja Edo.
Vir: http://veza.sigledal.org/dogodek/kratki-animirani-filmi-kihachira-kawamota