Don Juan je plod drugega nadvse uspešnega mednarodnega sodelovanja znanega bolgarskega režiserja Aleksandra Morofova in sankt-peterburškega gledališča Vere Komissarževskaje.
foto Arhiv Ex Ponto
»Uničevalec gledališke tradicije,« kot tudi imenujejo režiserja, je s svojo ironično filozofijo in originalno umentiško držo dobrodošel gost moskovskih in sankt-peterburških gledališč. Z virtuozno režijo transformira Molièrovega klasičnega Don Juana v sodoben in aktualen tekst. Namenoma ruši znani mit o Don Juanu in ustvari popolnoma novo podobo. Ostre kombinacije trikov uličnega gledališča, ob mešanici klasične in moderne glasbe ter okrnjeni scenografiji, rabi treh simbolnih barv – rdeče, črne in bele – ustvarjajo stilsko predstavo, ob kateri ne morete ostati neprizadeti. Predstava je polna življenjske sle, lepote, moči in grandioznosti. Je občudovanja vredno proslavljanje življenja in gledališča. Morofov je ustvaril predstavo polno občutij, ki je mešanica svojstvene interpretacije dobro poznanega mita in postmodernih komentarjev. Don Juan je bil premierno uprizorjen leta 2004, od takrat pa uspešno gostuje na številnih prestižnih evropskih odrih in festivalih.
O režiserju
Aleksandar Morfov je priznan kot eden najbolj izvirnih in vidnih osebnosti evropskega gledališča danes. Rodil se je leta 1960 v bolgarskem mestu Yambol. Nadvse priljubljen je postal v 90-ih, predvsem zaradi izjemnih interpretacij Shakespearovega Viharja in Hamleta. Njegovo delo je uspešno razdeljeno med bolgarske in ruske odre. Od leta 1994 je glavni direktor Državnega gledališča poimenovanega po Ivanu Vazovu, kjer je tudi umetniški vodja. Za režijo je prejel mnoge prestižne nagrade. Od leta 1996 režira v Sankt-Petersburgu in Moskvi. Leta 2005 so ga povabili kot glavnega direktorja v Gledališče Vere Komissarževskaje. Morfovo gledališče je sodobno od glave do peta, čeprav modernost ni njegova usmeritev. Prej bi rekli, da njegove v preteklost usmerjene perspektive širijo pogled nanjo. Njegovo gledališče razkriva svet kot univerzalni kaos, v katerem je skladnost mogoče doseči le za trenutek in še ta se lahko enostavno uniči z realizacijo življenjskih omejitev. Zase pravi, da je eden tistih režiserjev, ki si prizadevajo skozi eno predstavo predstaviti celotno vsebino pisateljevega dela.
O gledališču
Narodno gledališče Vere Komissarževskaje je bilo ustanovljeno med blokado Leningrada med 2. svetovno vojno, čeprav se je njegova zgodovina pričela že veliko prej. Leta 1904 ga je kot zasebno gledališče ustanovila odlična ruska igralka Vera Komissarževskaja, katere prispevek k ruski dramski umetnosti je bil po ocenah nove generacije gledališčnikov in kulturnikov zelo velik. Zaradi tega je novo Mestno gledališče, ki je bilo ustanovljeno leta 1942 in delovalo tudi med vojnimi leti, dobilo leta 1959 ime po tej pomembni ruski igralki. Ko je leta 1966 umetniški vodja gledališča postal Ruben Agamirzian, je to zaslovelo po inovacijah in edinstvenih umetniških politikah. Od leta 1992 gledališče vodi umetniški direktor Victor Novikov. Združuje tako uveljavljene umetnike kot tudi začetnike in predstavlja igralce vseh starosti ter gledaliških karakterjev. Raznolik repertoar predstavlja veliko število produkcij različnih žanrov, ki so namenjeni ljudem različnih starosti in interesov. Gledališče ostaja odprto do različnih umetniških politik in v svoje vrste vabi režiserje z različnimi ustvarjalnimi pogledi. Gledališče je vse bolj vključeno v mednarodni gledališki proces, za kar se ima zahvaliti tudi temu, da je od leta 2004 aktivni član mreže NETA (Nova Evropska Teatrska Akcija).
Avtorstvo odrske verzije: Aleksandar Morfov
Asistentka režije: Inna Denisenko
Scenografija: Alexander Orlov
Kostumografija: Irina Cherednikova
Oblikovanje luči: Sergey Andriyashin
Učenje mečevanja: Vladimir Ivanov
Izbor glasbe: Aleksandar Morfov
Nastopajo: Aleksandr Bargman, Vladimir Bogdanov, Evgenia Igumnova, Alexander Vontov, Elena Andreeva, Vladimir Krylov, Ivan Vasilyev, Georgiy Korolchuk, Anatoliy Gorin, Elena Simonova, Margarita Bychkova, Rodion Prikhodko, Egor Bakulin, Olga Beliavskaya, Artur Mkrtchyan, Alexandra Sydoruk
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/don-juan-1