Peter Iljič Čajkovski je bil poleg Frédérica Chopina in Antonína Dvořáka prvi slovanski mojster, ki se je čvrsto zasidral v muzikalnem kánonu Zahoda. Njegovi baleti so že pred 1. svetovno vojno postali klasika in so še danes med najbolj priljubljenimi in najpogosteje izvajanimi baleti na svetu, saj navdušujejo s svojo vsebino, razumljivostjo, poetičnostjo in z dovršenim umetniškim izrazom. Pri nas se z njimi srečujemo že od leta 1921, ko je bilo v Ljubljani prvič na sporedu Labodje jezero, leta 1940 je sledil Hrestač in leta 1964 Trnuljčica.
Leta 1890, ko je bil Čajkovski že dolgo znan in uveljavljen skladatelj, se je dvignila zavesa gledališča Marijinski v St. Peterburgu na premieri najnovejše baletne produkcije, ki so jo mnogi poimenovali dogodek stoletja velikega umetniškega pomena, saj je bilo zanimanje občinstva neizmerno in o predstavi se je govorilo že veliko časa pred premiero. Dogodek je bil odločilen tudi za širjenje neštetih impulzov, od revolucije baletne glasbe prek konstituiranja lastnega ruskega baletnega sloga do renesanse klasičnega baleta v našem stoletju. Balet Trnuljčica še danes velja za najčistejše delo klasičnega baletnega repertoarja in je pomembno tudi zaradi zgodovinskega srečanja dveh najpomembnejših in največjih umetnikov: Čajkovskega in Petipaja. Prvi je po neuspehu danes morda najbolj znanega baleta Labodje jezero za dalj časa odstopil od pisanja baletne glasbe, drugi pa je svoji nagnjenosti k zahodni baletni tradiciji, sloneči predvsem na francoski šoli in njenem slogu, dodal še elemente domače ruske baletne šole ter v 19. stoletju razvito italijansko šolo in tako izdelal lasten slog, ki je takoj zaslovel kot eleganten, aristokratski in briljanten, hkrati pa tekoč in ruski. Prvič sta se mojstra srečala, ko je bila glasba za balet že napisana, in ker se je Petipa v veliki meri zgledoval po že uveljavljenem klasičnem slogu baletne predstave, za katero sta do tedaj pisala glasbo v glavnem le Cesare Pugni in Ludwig Minkus, je od skladatelja zahteval precejšnje predelave v partituri. Čajkovski mu je potrpežljivo sledil in Trnuljčica je za vedno obveljala kot najmočnejše in najbolj izpopolnjeno Petipajevo delo, v katerem se je koreograf oprijel dolgega, težkega in trdovratnega iskanja povezave med simfonično sintezo in koreografijo. Rečemo lahko, da je dosegel v 19. stoletju višek umetnosti koreografiranja, ki je odprla pot renesansi klasičnega baleta v 20. stoletju. Vsebina baleta se tesno navezuje na zgodbe Charlesa Perraulta La Belle au bois dormant (Trnuljčica), ki jo danes vsi poznamo po številnih filmskih, odrskih in drugih priredbah in je tudi v baletu zastavljena s pridihom pravljičnosti in romantike, kar je Petipaju uspelo ohraniti v neverjetnih podrobnostih. Dodal je še več pravljičnih figur in vse skupaj povezal v virtuozen klasični balet s številnimi pas de deuxi, variacijami in romantičnimi ansambelskimi prizori, med katerimi so, denimo, znameniti Adagio vrtnic, dramatični Carabossin nastop in lirično sanjski prizor v drugem dejanju Grand pas de deux …
Postavitev je v rokah sedanjega umetniškega vodje ansambla Ireka Mukhamedova, ki je baletno šolanje začel na Baletni akademiji Boljšoj teatra v Moskvi. Njegova izjemna baletna kariera se je začela, ko je postal prvi solist baleta v Boljšoj teatru (1981–1990), nato pa je svojo umetniško pot do leta 1998 nadaljeval v Londonu, kjer bil prvi solist Kraljevega baleta, od 1998. do 2004. leta pa gostujoči prvi solist istega baletnega ansambla. V tem obdobju je kot prvi solist med drugim gostoval v baletu Opere v Parizu, Kraljevem baletu Flandrije, baletu Državne opere na Dunaju, baletu milanske Scale, Angleškem nacionalnem baletu, Kraljevem baletu v Birminghamu ter v mnogih drugih priznanih baletnih ansamblih po svetu. Odplesal je vse glavne moške vloge v klasičnih baletih in v koreografijah Grigoroviča, MacMillana, Ashtona, Balanchina, Massina (Leonida in Lorce), Petita, Tharpove, Nurejeva, Bintleya, Pageove in Tucketta in vrsto vlog v sodobnih plesnih stvaritvah ter zelo uspešno ustvarjal kot koreograf (Labodje jezero za Varšavski nacionalni balet, Spartak za Hongkonški balet, Giselle, Evgenij Onjegin in Aida za Grško narodno opero in balet), za naš ansambel pa v sezoni 2010/2011 koreografijo Septet v okviru baletnega večera Vidnonevidno.