Trnuljčica

Produkcija: SNG Opera in balet Ljubljana
Avtor: Peter Iljič Čajkovski


Foto: Darja Štravs Tisu

Peter Iljič Čajkovski je bil poleg Frédérica Chopina in Antonína Dvořáka prvi slovanski mojster, ki se je čvrsto zasidral v muzikalnem kánonu Zahoda. Njegovi baleti so že pred 1. svetovno vojno postali klasika in so še danes med najbolj priljubljenimi in najpogosteje izvajanimi baleti na svetu, saj navdušujejo s svojo vsebino, razumljivostjo, poetičnostjo in z dovršenim umetniškim izrazom. Pri nas se z njimi srečujemo že od leta 1921, ko je bilo v Ljubljani prvič na sporedu Labodje jezero, leta 1940 je sledil Hrestač in leta 1964 Trnuljčica.

Leta 1890, ko je bil Čajkovski že dolgo znan in uveljavljen skladatelj, se je dvignila zavesa gledališča Marijinski v St. Peterburgu na premieri najnovejše baletne produkcije, ki so jo mnogi poimenovali dogodek stoletja velikega umetniškega pomena, saj je bilo zanimanje občinstva neizmerno in o predstavi se je govorilo že veliko časa pred premiero. Dogodek je bil odločilen tudi za širjenje neštetih impulzov, od revolucije baletne glasbe prek konstituiranja lastnega ruskega baletnega sloga do renesanse klasičnega baleta v našem stoletju. Balet Trnuljčica še danes velja za najčistejše delo klasičnega baletnega repertoarja in je pomembno tudi zaradi zgodovinskega srečanja dveh najpomembnejših in največjih umetnikov: Čajkovskega in Petipaja. Prvi je po neuspehu danes morda najbolj znanega baleta Labodje jezero za dalj časa odstopil od pisanja baletne glasbe, drugi pa je svoji nagnjenosti k zahodni baletni tradiciji, sloneči predvsem na francoski šoli in njenem slogu, dodal še elemente domače ruske baletne šole ter v 19. stoletju razvito italijansko šolo in tako izdelal lasten slog, ki je takoj zaslovel kot eleganten, aristokratski in briljanten, hkrati pa tekoč in ruski. Prvič sta se mojstra srečala, ko je bila glasba za balet že napisana, in ker se je Petipa v veliki meri zgledoval po že uveljavljenem klasičnem slogu baletne predstave, za katero sta do tedaj pisala glasbo v glavnem le Cesare Pugni in Ludwig Minkus, je od skladatelja zahteval precejšnje predelave v partituri. Čajkovski mu je potrpežljivo sledil in Trnuljčica je za vedno obveljala kot najmočnejše in najbolj izpopolnjeno Petipajevo delo, v katerem se je koreograf oprijel dolgega, težkega in trdovratnega iskanja povezave med simfonično sintezo in koreografijo. Rečemo lahko, da je dosegel v 19. stoletju višek umetnosti koreografiranja, ki je odprla pot renesansi klasičnega baleta v 20. stoletju. Vsebina baleta se tesno navezuje na zgodbe Charlesa Perraulta La Belle au bois dormant (Trnuljčica), ki jo danes vsi poznamo po številnih filmskih, odrskih in drugih priredbah in je tudi v baletu zastavljena s pridihom pravljičnosti in romantike, kar je Petipaju uspelo ohraniti v neverjetnih podrobnostih. Dodal je še več pravljičnih figur in vse skupaj povezal v virtuozen klasični balet s številnimi pas de deuxi, variacijami in romantičnimi ansambelskimi prizori, med katerimi so, denimo, znameniti Adagio vrtnic, dramatični Carabossin nastop in lirično sanjski prizor v drugem dejanju Grand pas de deux …

Postavitev je v rokah sedanjega umetniškega vodje ansambla Ireka Mukhamedova, ki je baletno šolanje začel na Baletni akademiji Boljšoj teatra v Moskvi. Njegova izjemna baletna kariera se je začela, ko je postal prvi solist baleta v Boljšoj teatru (1981–1990), nato pa je svojo umetniško pot do leta 1998 nadaljeval v Londonu, kjer bil prvi solist Kraljevega baleta, od 1998. do 2004. leta pa gostujoči prvi solist istega baletnega ansambla. V tem obdobju je kot prvi solist med drugim gostoval v baletu Opere v Parizu, Kraljevem baletu Flandrije, baletu Državne opere na Dunaju, baletu milanske Scale, Angleškem nacionalnem baletu, Kraljevem baletu v Birminghamu ter v mnogih drugih priznanih baletnih ansamblih po svetu. Odplesal je vse glavne moške vloge v klasičnih baletih in v koreografijah Grigoroviča, MacMillana, Ashtona, Balanchina, Massina (Leonida in Lorce), Petita, Tharpove, Nurejeva, Bintleya, Pageove in Tucketta in vrsto vlog v sodobnih plesnih stvaritvah ter zelo uspešno ustvarjal kot koreograf (Labodje jezero za Varšavski nacionalni balet, Spartak za Hongkonški balet, Giselle, Evgenij Onjegin in Aida za Grško narodno opero in balet), za naš ansambel pa v sezoni 2010/2011 koreografijo Septet v okviru baletnega večera Vidnonevidno.

Zasedba

Glasba: Peter Iljič Čajkovski
Libreto: Ivan A. Vsevoložski, Marius Petipa
Dirigent: Marko Gašperšič
Koreografija po M. Petipaju: Irek Mukhamedov
Scenografija: Andrej Stražišar
Kostumografija: Marija Levitska
Oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak
Koncertni mojster: Igor Grasselli
Asistent dirigenta: Aleksandar Spasić
Asistentka koreografa: Maša Mukhamedov
Asistenti baleta: Viktor Isajčev, Mojca Kalar, Claudia Sovre

Nastopajo:
Kralj - Stefan Capraroiu
Kraljica - Sonja Kerin Krek
Princesa Aurora - Tjaša Kmetec/Ana Klašnja/Mariša Nač/Nina Noč
Princ Désiré - Kenta Jamamoto/Lucas Jerkander/Luka Žiher
Lilac, dobra vila - Regina Križaj/Olga Andreeva/Gabriela Stojanova Čauševa
Carabosse, hudobna vila - Lukas Zuschlag/Sanja Nešković Peršin
Catallabutte, ceremoniar - Tomaž Horvat
Princeska Florine - HyeMin Kim/Nina Noč/Tasja Šarler
Sinja ptica - Juki Seki/Kenta Jamamoto
Bela Mačka - Urša Vidmar/Mariša Nač
Obuti maček - Iulian Ermalai/Lukas Zuschlag
Rdeča kapica - Tasja Šarler/Leila Pantić Šindrić
Sivi volk - Luka Žiher/Juki Seki
Candide, vila iskrenosti - Mariša Nač/Urša Vidmar/Tjaša Kmetec
Coulant, vila cvetočega klasja - Gabriela Stojanova Čauševa/HyeMin Kim/Olga Andreeva
Miettes, vila krušnih drobtinic - Nina Noč/Tjaša Kmetec/Ana Klašnja
Canari, vila kanarčkov - Leila Pantić Šindrić/Eva Gašparič
Violente, vila velikih strasti - Barbara Potokar/Tasja Šarler/Regina Križaj

Štirje princi - Alexandru Barbu, Juki Seki, Luka Žiher, Lucas Jerkander, Lukas Zuschlag/Kenta Jamamoto
Spremljevalci vil - Cosmin Agavriloaei, Gaj Rudolf, Iulian Ermalai, Luka Žiher, Juki Seki, Lucas Jerkander/Lukas Zuschlag
Štiri dvorne dame - HyeMin Kim, Georgeta Capraroiu, Gabriela Stojanova Čauševa, Barbara Potokar
Dame iz kraljičinega spremstva - Monika Dedović, Enisa Hodžić, Romana Kmetič, Irena Kloboves, Mateja Železnik, Pia Lana Vilar
Dame iz kraljičinega spremstva (lov) - Monika Dedović, Romana Kmetič, Enisa Hodžić, Irena Kloboves
Nimfe - Georgeta Capraroiu, Eva Gašparič, Urša Vidmar, Leila Pantić Šindrić, Mariša Nač, Barbara Marič, Barbara Potokar, Tasja Šarler, Polett Kasza, Olga Kori, Ajda Šegula, Nina Noč/Gabriela Stojanova Čauševa
Predice - Barbara Marič, Polett Kasza, Olga Kori, Ajda Šegula
Cvetlični valček - Eva Gašparič, Barbara Marič, Tasja Šarler, Polett Kasza, Olga Kori, Ajda Šegula/Elena Obala*, Cosmin Agavriloaei, Gaj Rudolf, Goran Tatar, Gregor Guštin, Ivan Greguš, Leonid Kuznecov
Mazurka - Monika Dedović, Enisa Hodžić, Romana Kmetič, Irena Kloboves, Olga Kori, Ajda Šegula, Cosmin Agavriloaei, Gaj Rudolf, Goran Tatar, Gregor Guštin, Ivan Greguš, Leonid Kuznecov
Spremstvo vile Carabosse - Goran Tatar, Gregor Guštin, Ivan Greguš, Leonid Kuznecov
Kavalir (lov) - Alexandru Barbu
Otroci  - (Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani) Elena Gaber, Manca Avguštin, Vanja Kalakovič, Lina Kadunc, Lucija Matijašič, Ela Kovač, Pina Manica Novak, Flavia Žagar, David Krisper, Ajda Cimperman, Jošt Martinčič, Ana Marija Hauko, Tomaž Roblek, Alja Kregar, Nal Zgonc, Lana Voljč

Baletni ansambel in orkester SNG Opera in balet Ljubljana


Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/trnuljcica-1