Foto: Barbara Čeferin
Komedija, ki po mnenju režiserke ponuja možnost družbenega in političnega aktivizma, tokrat postavljena na oder z izključno moško zasedbo, kar je bila sicer ena od konvencij elizabetinskega gledališča.
Foto: Barbara Čeferin
Kratka vsebina:
V Padovi živi bogati plemič Baptista, ki ima dve za možitev godni hčerki: starejša, Katarina, slovi po vzkipljivosti in kljubovalnosti, mlajša, Bianka, pa velja za milo in pohlevno.
Pred vrati se tare snubcev, ki se vsi potegujejo za mlajšo, medtem ko se starejše zaradi njenega težavnega značaja raje izogibajo. Baptista vztraja, da mora v zakon najprej oddati Katarino. To namero uresniči, ko v mesto prispe temperamentni in nepredvidljivi plemič Petruccio iz Verone. Ta Katarino zasnubi, se z njo poroči in doseže nemogoče: zloglasno trmoglavko preobrazi v ženo, ki odslej slovi po krotkosti in ubogljivosti …
Shakespearologi se ne morejo zediniti glede letnice nastanka te slavne komedije, gotovo pa sodi v zgodnje obdobje avtorjevega ustvarjanja. Doživela je že številne odmevne odrske in filmske upodobitve, med katerimi izstopa film Franca Zeffirellija iz leta 1967 z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom v glavnih vlogah. Ukročena trmoglavka je z razvidnim zagovorom patriarhalnih vrednot, ki naj bi še posebej prišel do veljave v Katarininem sklepnem govoru, zbudila mnoge burne, tudi odkrito odklonilne in feministično angažirane odzive. In vendar nam današnji čas govori, da ne gre za črno-beli prikaz preseženih problemov, pač pa za intrigantno igro, ki razpre razmerja moči in ljubezni v zakonu.
Ozadje
Shakespearologi se ne morejo zediniti glede avtorstva in letnice nastanka te slavne komedije, gotovo pa sodi v zgodnje obdobje avtorjevega ustvarjanja. Doživela je že številne odmevne odrske in filmske upodobitve, med katerimi izstopa film Franca Zeffirellija iz leta 1967 z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom v glavnih vlogah. Ukročena trmoglavka je z razvidnim zagovorom patriarhalnih vrednot, ki naj bi še posebej prišel do veljave v Katarininem sklepnem govoru, zbudila mnoge burne, tudi odkrito odklonilne in feministično angažirane odzive. In vendar nam današnji čas govori, da ne gre za črno-beli prikaz preseženih problemov, pač pa za intrigantno igro, ki razpre razmerja moči in ljubezni v zakonu.
Ozadje – s perspektive režiserke (povzeto po intervjuju z režiserko Anjo Suša iz gledališkega lista uprizoritve)
Za komedijo Ukročena trmoglavka se v več analizah tega Shakespearovega dela predpostavlja, da se mu ni treba približati s kakršnimi koli intelektualnimi ambicijami, ampak samo z idejo, da se občinstvo ob njegovi uprizoritvi zabava. Seveda je jasno, da gre za poznorenesančno komedijo z vrsto resnih dramaturških problemov, ki s perspektive današnjega gledališča delujejo komično. Režiserka v uprizoritvi vidi več kot le zabavo občinstva, še več – temu pravzaprav nasprotuje. Odločila se je, da bo s postavitvijo omenjenega Shakespearovega dela ponudila drugačno branje in razumevanje izbranega besedila. Tekst jo je prepričal tako zaradi svoje kontroverznosti na temo mizoginije (sovraštva do žensk) kot tudi zaradi mnogih predsodkov o tem, kaj govori in komu je namenjena. Režiserka meni, da tekst ponuja možnost družbenega in političnega aktivizma, kajti vsako gledališče, ki ne referira širšega konteksta, je po njenem mnenju nezanimivo tako za gledalca kot za režiserja. V tem smislu je Trmoglavko takoj poskušala kontekstualizirati. Fokus uprizoritve bo dejansko širši od fokusa samega besedila; režiserka namreč meni, da Katarina ne predstavlja zgolj ženske, ampak morda lahko zastopa katero od številnih marginaliziranih družbenih skupin. Tokratna Trmoglavka je postavljena na oder z izključno moško zasedbo, kar je bila sicer ena od konvencij elizabetinskega gledališča, tokrat pa ob tem pomislimo tudi na fizično enakopravnost moških teles, ne glede na to, ali igrajo moške ali ženske vloge.
Posebnost te uprizoritve je tudi zaključni Katarinin monolog. Tega so ustvarjalci razširili in mu dodali vrednost z novo napisanimi monologi, za kar so poskrbele uveljavljene sodobne dramatičarke prostora bivše Jugoslavije, in sicer Simona Semenič, Maja Pelević in Ivana Sajko.
Prevajalec: Oton Župančič
Dramaturginja: Petra Pogorevc
Scenografka: Anja Suša
Kostumografka: Barbara Stupica
Avtor glasbe: Laren Polič Zdravič
Koreograf: Damjan Kecojević
Lektorica: Maja Cerar
Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos
Asistent dramaturginje: Rok Andres
Asistentka kostumografke in scenografke: Sara Smrajc Žnidarčič
Tri avtorske verzije Katarininega monologa so za uprizoritev napisale Ivana Sajko, Maja Pelević in Simona Semenič.
Nastopajo:
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/ukrocena-trmoglavka