Foto: Arhiv gledališča Glej
Predstava 100 na uro je nastala po motivih ameriške ljudske pesmi Ženica, ki je pogoltnila muho.
Foto: Arhiv gledališča Glej
Predstava govori o drugačni normalnosti, kako se odločiti, kaj in če sploh izbrati in kam nas naše odločitve oziroma naša izbira pripeljejo? Na osnovi česa se človek pravzaprav odloča? Se odločamo razumsko ali intuitivno? Kakšne so posledice naših odločitev? Sporočilo, ki ga želimo posredovati publiki je, da sami nosimo posledice svojih odločitev in dejanj, naj bodo prijetne ali ne. Nenehno zadovoljevanje želja oz. neprimerno preganjanje slabega občutka; neprimerno reševanje težav in odpravljanje posledic; težave se kopičijo namesto da bi se zmanjševale. Skozi sporočilnost, da smo sami odgovorni za posledice svojih dejanj, se bodo otroci spoznavali z živalmi in naravno živalsko verigo, ter zaznali kolebanje/ odločanje med različnimi možnostmi. Odrasli gledalci pa se bodo zamislili nad tem, da se z neprimernim reševanjem osnovnega problema težave le še kopičijo, dokler jih ne zmoremo več prenesti. Sporočilnost predstave ni podana skozi žuganje s pedagoškim prstom, pač pa skozi humor. Ustvarjalci so se pripovedi zgodbe lotili z veliko mero duhovitosti in navihanosti, s prepletanjem sanjskega in resničnega. Zgodbo pripoveduje igralka / animatorka z oživljanjem in uporabo predmetov.
Gospa Zdenka si ob poslušanju radijskih čestitk pripravi nenavadno zabavo za svoj rojstni dan, ki se razvije v pravo požrtijo in jo pripelje do…? Kakšnega konca?
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/100-na-uro