foto Gregor Deržič
Zgodba govori o Kwameju, mladem moškem iz Gane, ki iz ekonomskih razlogov emigrira v Slovenijo. Znajde se v Evropski uniji, o kateri ima povsem idealizirane predstave, saj je Evropa za marsikoga danes to, kar je bila nekoč za nas Amerika.
foto Gregor Deržič
A Kwamejeva idilična predstava o Evropi se kmalu boleče razblini. Na drugi strani pa zgodba govori o Tari, (večni) študentki antropologije in afriških študij na Filozofski fakulteti, ki obiskuje tečaj afriških plesov, se uči bobnanja in skratka obožuje vse, kar je vsaj malo povezano z Afriko. Okoliščine seveda pripeljejo Kwameta in Taro skupaj: srečata se in takoj zaljubita ... Glasbeno-gledališka predstava ne govori zgolj o specifičnem posamezniku, priseljencu iz Afrike. Z vključitvijo skupine dramskih oseb, ilegalnih imigrantov z vsega sveta, se sporočilo predstave razširi: govorimo o socialnih pravicah in izključenosti, o (ne)sprejemanju drugačnosti, o osamljenem posamezniku v prezasičeni družbi. Imigranti so v Evropo prišli brez vsega in tu za drobiž garajo dobesedno noč in dan, da bi sebe in svoje družine rešili revščine, za to pa so se odrekli tudi lastnemu dostojanstvu. Kot pravi Kim Komljanec, režiserka in avtorica besedil: »Glavni dramski lik predstave prihaja iz Afrike, katere kultura je v Evropi (predvsem v Sloveniji) še dovolj nepoznana, da je - z glasbo in plesom - privlačna in neogrožujoča za večinsko prebivalstvo. A skozi zgodbo o priseljencu iz Afrike predstava govori tudi o vseh ostalih priseljencih, ki jih slovenska družba težje sprejema in pogosto celo agresivno zavrača: o Albancih, Makedoncih, Bosancih, o Bolgarih, Romunih, Kurdih, Sirijcih in drugih.«
Zgodba pa govori tudi o izgubi nedolžnosti, kakršno je doživela celotna slovenska družba z nenadnim prehodom iz zaspanega socializma v agresivni potrošniški turbokapitalizem. Tudi osrednja dramska lika, mladi Afričan Kwame in mlada Slovenka Tara, se morata zaradi okoliščin nenadoma soočiti z realnostjo in njuna simpatična naivnost iz začetnih prizorov preraste v zrelost, odraslost. Oba glavna junaka pa kljub razvoju v odgovorno odraslost ohranita svoj otroški optimizem in vero v dobro – kar bo publiki, ki živi v času ekonomske in splošne družbene krize, blagodejna pritrditev: še je smiselno verjeti v svoje sanje in v soljudi.
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/delo-na-belo