Foto: Arhiv CoFestival
Plesne predstave in pogovor; uvodno predavanje v dela M. Cunninghama in M. Graham ob 18.30.
Foto: Arhiv CoFestival
Na letošnjem CoFestivalu ponovno gostijo mednarodni berlinski Dance On Ensemble, v katerem vrhunski plesalci svoje kariere nadaljujejo, tudi ko se v plesnih kulturnih sistemih po svetu njihova kariera ponavadi zaključi. Umetniški vodja Ty Boomershine je k sodelovanju povabil znano francosko koreografinjo Mathilde Monnier z nalogo, da se umetniško odzove na kultno odprto koreografsko delo Mercea Cunninghama z naslovom Zgodba (Story) iz leta 1963, ter britanskega režiserja, vizualnega umetnika in performerja Tima Etchellsa, da svoj umetniški odziv ustvari na solo Temna pesem (Deep Song) Marthe Graham iz leta 1937. Nastal je program, ki združuje dve različni deli ameriškega plesnega modernizma ter aktualna odziva dveh predstavnikov evropskih sodobnih scenskih umetnosti, ki za svoji nalogi uporabita več različnih umetniških medijev. Razen dela Marthe Graham, ki ga domače občinstvo še nikoli ni imelo priložnosti videti v živo (filmski dokumentarec Plesalčev svet so sicer v Ljubljanski operi predvajali septembra 1962, ko je bila koreografinja na jugoslovanski turneji), so se preostali trije avtorji ljubljanskemu občinstvu s svojimi deli že predstavili.
Martha Graham: Temna pesem (1937) + Tim Etchells: Vse/nič (2021)
Najslavnejša ameriška koreografinja Martha Graham ni bila niti v času svojega življenja niti po smrti leta 1991 s svojim repertoarjem nikoli predstavljena na slovenskih odrih. Solo Temna pesem je plesni odziv koreografinje in plesalke na vznik španske državljanske vojne (1936–1939). Uteleša moderne plesne težnje ameriških tridesetih let. V ponovni postavitvi dela pleše Miki Orihara, dolgoletna članica skupine Marthe Graham in ansambla Dance On. Skupaj z instalacijo Tima Etchellsa Vse/Nič (Everything/Nothing, 2021), ki na dialoški način in skladno s takratnim zanimanjem koreografinje za najnovejše umetniške smeri in medije intervenira v plesni prostor, nam prinaša umetniško in kontekstualno referenco časa, ki so ga tako kot današnjega zaznamovali vojni konflikti.
Njen plesni solo Temna pesem je nastal v letih, ko se je Martha Graham s svojim koreografskim delom v ZDA začela spreminjati v popularno ikono moderne umetnosti in ko se je ameriška umetnost s svojim antifašističnim stališčem, v kontekstu razvitega delavskega gibanja in levičarskega političnega vrenja, čutila dolžno reagirati na družbeno-politične razmere v Evropi, doma in po svetu. Leta 1936 je izbruhnila španska državljanska vojna, ki je svet razdelila na fašistični in antifašistični tabor, Martha Graham pa je dobila povabilo, da nastopi na plesnem festivalu ob počastitvi olimpijskih iger v Berlinu. Graham je z zelo jasnim stališčem odklonila sodelovanje na tej nacistični manifestaciji ter se čutila dolžno umetniško reagirati na globalne politične razmere. Skupinsko koreografsko delo Kronika (1936) in solo Temna pesem (1937) sta neposredna umetniška odziva na grozeče zaostrovanje političnih razmer in človeško trpljenje med žrtvami španske državljanske vojne. Martha Graham je v tridesetih letih ustvarila več plesnih solov, izmed katerih sta danes najslavnejša Tožba (1930) in Meja (1935), hkrati pa je takrat že razvila plesno tehniko, ki je s svojo rabo mišičnega in skeletnega telesnega sistema delovala kot gibalna oblika angažiranega socialnega realizma, saj je v času industrijske dobe in manualnega dela manifestirala moč človeškega telesa ter z njo pomnožila učinek telesnih naporov in teže. Gibalna plastičnost njenega plesa je sovpadla s težnjami v razvoju ameriške moderne skulpture, saj je prav v teh letih začela sodelovati z vrsto ameriških modernističnih kiparjev (Alexander Calder, Isamu Noguchi idr.). Instalacija Tima Etchellsa v neonsko-besedilni instalaciji uporabi pesem Federica Garcíe Lorce Krik iz leta 1931, v kateri pesnik, žrtev španske državljanske vojne, zapiše: »Na svetu je vse strto. Le molk je še ostal.« (prev. Jože Udovič)
* Slovenska inačica prevoda naslova sola Deep Song je usklajena s prevodom Aleksandre Rekar v zgodovinski študiji Marka Franka Plesati modernizem / Uprizarjati politiko (1995), ki je leta 2006 izšla pri založbi Emanat in jo priporočamo vsem, ki želijo čas, v katerem je nastal solo Marthe Graham, podrobneje razumeti.
Dance On Ensemble & Merce Cunningham: Ljubljanska zgodba – Vnovična zamisel Zgodbe (1963, 2025) in Mathilde Monnier: neskončna (Zgodba) (2021)
Zgodba (1963), ki jo Dance On Ensemble ponovno zamišlja, saj so njene sledi dokumentacijsko nepopolne, je bila v obsežnem opusu Mercea Cunninghama skupaj z Igriščnimi plesi (1963) med najbolj odprtimi izmed koreografovih del. Nastala je tako rekoč natančno ob prvi desetletnici njegovega ansambla in bila stalno na sporedu šestmesečne svetovne turneje leta 1964, po kateri je koreograf globalno zaslovel. Delo je iz časa, ko sta Merce Cunningham in John Cage v New Yorku spreminjala pogoje in načine plesne ustvarjalnosti ter iniciirala kompozicijska načela, ki so jih takratni mladi ustvarjalci poimenovali postmoderni ples. Dance On Ensemble se je Zgodbe lotil študijsko, z odločitvami in gradivi, ki izhajajo iz razpoložljive dokumentacije in od poznavalcev koreografovega opusa. Francoska koreografinja Mathilde Monnier pa v neskončni (Zgodbi) (never ending (Story)), navdahnjena s poezijo ameriškega neoavantgardnega pesnika Davida Antina, Cunninghamovega sodobnika, ustvari besedilno gradivo, »zgodbo«, na katero se plesalci odzivajo s svojimi plesnimi instrumenti in domišljijo, saj imata tako gibanje kot govor isti izvor: telo.
Zgodbo (naslov je svojevrstna subverzija, saj njena plesna snov ni pripovedna, zato lahko sklepamo, da je koreograf v svojem času, na prelomu med pripovednimi in problemskimi tipi koreografij, skušal afirmirati drugačne pristope h koreografskim strukturam) je v izhodišču sestavljalo osemnajst vnaprej določenih koreografskih sekvenc (solov, duetov, triov in skupinskih sekvenc), ki so bile plesalcem na razpolago za takojšnje komponiranje z variiranjem vstopov in izstopov, prostora, smeri, tempa, povezanosti gibalnih gradiv v posamezni sekvenci in tudi kvalitete plesnih fraz, kot zapisuje Carolyn Brown v svoji knjigi Naključje in okoliščine: dvajset let s Cageom in Cunninghamom (2007). Podobno odprta je bila glasbena partitura Sapporo japonskega skladatelja Toshija Ichiyanagija, vizualni umetnik Robert Rauschenberg, ki je bil svetlobni oblikovalec, scenograf in tehnik ansambla, pa je lahko scenske elemente sestavil iz česarkoli, kar je našel v zaodrju gledališč, kjer je ansambel plesal Zgodbo. »Prišli smo v Evropo in vsa gledališča so bila tako neznosno pospravljena, da občasno ni bilo tako rekoč ničesar, kar bi se dalo porabiti za scenografijo,« se je čez leta spominjal Rauschenberg. Zgodba in Igriščni plesi po svoji strukturi zrcalijo načela Dogodkov, ki jih je Cunninghamov ansambel v svojih začetkih (prvi Dogodek je bil izveden junija 1964 na Dunaju) izvajal zunaj gledališč in so bili sestavljeni iz repertoarnih sekvenc. Decembra leta 1995 smo enega izmed tovrstnih Dogodkov videli tudi v Ljubljani v Cankarjevem domu, ko je Cunninghamov ansambel prvič in zadnjič nastopil pri nas.
Martha Graham: Temna pesem (1937) + Tim Etchells: Vse/nič (2021)
Koreografija in kostumi: Martha Graham
Ponovna postavitev, nastopa: Miki Orihara
Neonska instalacija: Tim Etchells
Glasba: Henry Cowell
Rekonstrukcija svetlobnega oblikovanja: David Finley
Svetloba: Martin Beeretz
Zvok: Mattef Kuhlmey
Produkcija: Dance On/Bureau Ritter
Produkcija Temna pesem je predstavljena v dogovoru z Martha Graham Resources, oddelkom Martha Graham Center of Contemporary Dance, Inc.
Dance On Ensemble & Merce Cunningham: Ljubljanska zgodba – Vnovična zamisel Zgodbe (1963, 2025)
Koreografija: Merce Cunningham
Na podlagi izvirnega koreografskega dela Story Mercea Cunninghama iz leta 1963.
Dodatne koreografske smernice in gradivo je razvil Dance On Ensemble pod vodstvom Daniela Squireja. Neopredeljivo delo, ki se za vsako izvedbo na novo oblikuje z uporabo naključnih operacij in odločitev med izvajanjem.
Skladatelj: Toshi Ichiyanagi
Scenografija, kostumi in svetloba po konceptih Roberta Rauschenberga
Nastopajo: Ty Boomershine, Emma Lewis, Gesine Moog, Miki Orihara, Tim Persent, Jone San Martin, Marco Volta
Glasba v živo in zvok: Mattef Kuhlmey
Umetnica: Meta Grgurevič
Režiser: Daniel Squire
Svetloba: Patrick Lauckner / Falk Dittrich
Lučno vodstvo na gostovanjih: Martin Beeretz
Kostumi: Sophia Piepenbrock-Saitz
Asistentka režiserja: Clarissa Omiecienski
Produkcija: Dance On/Bureau Ritter. Na podlagi licenčnega sporazuma z Merce Cunningham Trust
Mathilde Monnier: neskončna (Zgodba) (2021)
Koreografija: Mathilde Monnier
Nastopajo: Ty Boomershine, Emma Lewis, Gesine Moog, Jone San Martin, Marco Volta
Oblikovanje svetlobe: Martin Beeretz
Oblikovanje zvoka: Mattef Kuhlmey
Umetniško sodelovanje: Stéphane Bouquet
Kostumografija: Mathilde Monnier
Asistentka za kostumografijo: Nora Stocker
Produkcija: Dance On/Bureau Ritter
V sodelovanju z: Münchner Kammerspiele
Vodji produkcije: Valentina Boroni in Hélène Philippot
Koordinatorka produkcije in sodelovanja: Anastasia Luck
Mednarodna distribucija: Fauves – agencija za uprizoritvene umetnosti
* Pogovor s Tyem Boomershinom bo potekal v angleškem jeziku.
Organizacija: Kino Šiška in NDA Slovenija v sodelovanju z LGL
Vir: http://veza.sigledal.org/dogodek/izdelovanje-plesov-z-deli-mercea-cunninghama-marthe-graham-tima-etchellsa-in-mathilde-monnier-e