Medeja

Foto: Marko Ercegović

Sodobna tragedija o ženskah, ki nimajo več česar izgubiti.

Medeja je ena najbolj skrivnostnih in kompleksnih žensk dramskega univerzuma, katere monumentalnost deli občinstvo in ne pušča prostora za varno razdaljo. Brutalna in očiščujoča kot ritual presega vzorce racionalnega in vedno znova – od antike do današnjih dni – najde pot na površje, vedno z močjo žensk, ki jih družba izključuje.

Simon Stone Medejo enaindvajsetega stoletja uteleša v briljantni znanstvenici Ani, ki je vpeta v kariero in družinsko okolje. Pod površino sodobne zgodbe, ki jo sistem reducira na statistiko, pa tečejo prvinsko siloviti tokovi čustev, odvisnosti in nasilja. V njih se razpirajo temeljna vprašanja, stara toliko kot človeštvo, sodobni ljubezenski trikotnik pa je povzdignjen v arhetip univerzalnega konflikta. Anini monologi iz Medeje Heinerja Müllerja pričajo o svetu prestopljenih mej – o krajini, v kateri lik postane material in gledališče postane svet. Ana odhaja, za sabo pušča pogorišče, a njena izkušnja brutalizirane in izrinjene posameznice postane univerzalno vprašanje o človeku, čigar identiteta je poteptana z nasiljem in s pragmatičnostjo. Medejino skrajno in zastrašujoče dejanje se zrcali tudi v empatiji in nemoči – v trenutku, ko maska zdrsne in pod njo ni več mogoče skriti bolečine, jeze ali brezupa.

Martin Kušej, eden najprodornejših evropskih režiserjev, se je v svoji prepoznavni uprizoritveni poetiki z močnimi vizualnimi poudarki ukvarjal s temami izključenosti, marginalizacije in demonizacije žensk – zlasti tistih, ki presegajo družbene norme.
»Medeja navdušuje in bega. Je eden najbolj protislovnih likov grške mitologije in kljub vsem poskusom razlage ostaja skrivnost. Zgodba o Medeji me je vedno fascinirala. Njena usoda je primerljiva z usodami žensk, kot sta Elektra ali Saloma, predvsem zato, ker z njimi zremo v brezna človeške duše. Evripid je svetu zapustil podobo morilke otrok, številni avtorji pa so njen lik znova in znova reinterpretirali – kot zdravilko, svečenico, obupano ljubimko in patološko ljubosumno žensko, kot zvito izdajalko ter spletkarko. Sam sem se osredotočil izključno na moč in na neizogiben učinek Medejine zgodbe. Oditi z naše uprizoritve, ne da bi bil gledalec resnično prizadet in globoko ganjen, je zame nesprejemljivo,« je povedal režiser.

Koprodukcija s Hrvaškim narodnim gledališčem v Varaždinu bo kot osrednja premiera uprizorjena na festivalu Dubrovniške poletne igre, katerega fokus bo leta 2025 posvečen ženskam – preizpraševanju pozicije sodobne ženske v umetniškem, filozofskem, družbenem, političnem in estetskem smislu.

Zasedba

Prevajalka, dramaturginja: Vesna Đikanović
Scenografinja: Annette Murschetz
Strokovna sodelavka za scenografijo: Hana Ramujkić
Kostumografinja: Ana Savić Gecan
Skladatelj: Aki Traar
Avtor videa: Tobias Jonas
Oblikovalka svetlobe: Vesna Kolarec
Asistent režiserja: Herbert Stöger
Asistentka kostumografinje: Tjaša Frumen
Lektorica za hrvaški jezik: Ines Carović

Nastopajo:

Helena Minić Matanić – Ana (Medeja)
Uliks Fehmiu – Luka (Jason)
Julija Klavžar – Klara
Maša Žilavec – Dojilja / Pripovedovalka
Vladimir Vlaškalić – Kristijan
Aleš Valič – Borut
Tvrtko Kolar – Edi
Jan Rendić – Leon

Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/medeja-6