Foto: Igor Huzbašić
Foto: Igor Huzbašić
Babljeve Zgodbe iz Odese se napajajo pri Svetem pismu. Iz Stare zaveze izhaja spopad med izvoljenim judovskim ljudstvom in rusko državo, ki je v pogromih uničevala civilizacijo bibličnega ljudstva, na veke obsojenega kot zločinsko, saj so Judje izdali in obsodili krščanskega odrešenika. Na tej zgodovinski usodi so odeški Judje gradili svoj novozavezni raj na zemlji, bolje rečeno v podzemlju Odese: temu raju so vladali zakoni razbojnikov in tihotapcev. Babelj je opisoval odeške bandite in njihove surove obračune; v teror in smrt so bili zapleteni vsi, od članov tolp do obrtnikov, invalidnih starcev in otroških violinskih virtuozov narodnostno premešane Odese. Judovski starci, matere, očetje in otroci so postali junaki nove literarne mitologije, ki je nadomeščala nebeščane stare vere.
Pisatelj je videl tako krutost življenja kot očarljivost vsakdanjega rojevanja in ljubezni, tako grdoto nasilne smrti kot lepoto vzvišene resničnosti, ki se razkazuje v porokah, praznovanjih in verskih običajih. Babljeve Jude je v tem peklu med carsko vojsko in domačim banditstvom reševala vera v izvoljenost ljudstva in neverjetna plodnost, ki je z rojevanjem nadomeščala umiranje. Tako je nastajala heterogena mešanica človeških značajev, ki so pripadali različnim narodom tedanje Odese: potomcem antičnih ljudstev so se skozi zgodovino priključevali dediči osvajalcev, Mongolov, nato pa pripadniki azijskih in evropskih narodov, od Grkov do Armencev, od Judov do Kozakov, od Rusov do Francozov, od Angležev do Italijanov. Isaak Babelj je bil izreden stilist. Svojo prozo je kar naprej prenašal s seboj v prtljagi, jo pilil in rezljal kakor rezbar svoje kipe – kjer koli, na poti in med počitkom. Njegove metafore so slikovite kakor judovska oblačila in versko obredje; z njimi se izraža pisateljska duša, ki zdaj kakor otrok hrepeni po boljšem življenju, zdaj pa uživa v pogledu na krvaveče žrtve pogromov in razbojništev. Rojstvo in smrt sta Babljevi poglavitni temi, v kratkih izbrušenih stavkih sta navzoči od začetka do konca vsake zgodbe in torej celotne zbirke Zgodb iz Odese. Z njimi je Babelj – poleg Zamjatina, Pilnjaka, Bulgakova in Platonova – postal steber stilizirane ruske proze med obema svetovnima vojnama.
Zgodba o mojem golobnjaku sodi med najlepše zgodbe o otroštvu v celotni svetovni literaturi, čeprav v nasprotju s tradicionalnim pojmovanjem tega obdobja kot izgubljenega raja v njih, najdemo presenetljivo grenkobo in boleče spominjanje na mlada leta, zavezana strogi tradicionalni vzgoji. Prevladujoč pa je tudi svet, ki ga obkroža, še vedno ogrožen z nasiljem - »svet, v katerem se svet otroka, ki je šel po golobe in preživel pogrom, ne izpolni, ampak stopi. Golobi seveda predstavljajo nedolžne sanje in želje, pohabljenec pa nečimrn svet, ki jih potepta.
Vsekakor pa Babelj ni larpurlartist. Zaradi svoje družbene angažiranosti in kritik, ki so bile pravzaprav večinoma le ogledalo, je bil v začetku leta 1940 usmrčen. Zgodovinsko dejstvo je, da je na vrhuncu v Odesi živelo okoli 60.000 Judov. Po drugi svetovni vojni jih praktično ni bilo več. Antisemitizem ima v Evropi dolgo tradicijo in nasilja ter nestrpnosti do Judov ni primanjkovalo niti pred holokavstom. Babelj je gotovo imel močan razlog za pisanje tako grenkih in žalostnih zgodb, kot je zgoraj omenjena. V tolažbo nam je značilni judovski up. Na primer: kljub vsem tegobam takratnega življenja deček, ki ga spoznamo v zgodbi, zase vidi prihodnost. Želi si biti pisatelj. Trudi se z violino. Zgodbe iz Odese ohranjajo človeško treznost v dogodkih, ki so vredni le norih misli.
Robert Waltl s to predstavo obeležuje svojih 35 let umetniškega ustvarjanja v gledališču.
Prevod: Sara Špelec
Lutke in scena: Radka Mizerová
Glasba: Veronika Svoboda
Asistentka režije: Barbara Vidovič
Lektor: Jože Faganel
Nastopa in animira: Robert Waltl
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/zgodbe-iz-odese-zgodba-o-mojem-golobnjaku