Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Barok je sredi 17. stoletja razgibal in vzvaloval, okrasil in obogatil resnejši, bolj zadržan renesančni izraz. Pa so v ustvarjalno prekipevajočih vodah baročne glasbe lahko svoje mesto našle tudi ženske?
Beneška skladateljica in pevka Barbara Strozzi (1619–1677) je bila svojevrsten fenomen, saj je brez podpore Cerkve ali plemstva v času svojega življenja izdala številna glasbena dela, zvečine posvetna. Kot nezakonska hči je odraščala v hiši Giulia Strozzija, pesnika in libretista, ki jo je v otroštvu in mladosti odločilno podprl pri razvijanju umetniških talentov. Znana kot izredna pevka, se je Barbara Strozzi v svojih kompozicijah odlikovala s prepletom tenkočutno artikulirane besedne poetike in glasbenega izraza. Sočasno se je v beneškem samostanu-sirotišnici Ospedale della Pietà razvijala tudi glasbena šola, katere zbor in orkester sta v začetku 18. stoletja že slovela daleč naokrog. V Ospedale della Pietà so mdr. mentorsko in skladateljsko delovali Francesco Gasparini, Antonio Vivaldi in Nicola Popora; prenekatera gojenka sirotišnice je dosegla pravo glasbeno mojstrstvo (Anna Maria del Violin, Santa della Pietà, Fortunata Cantora idr.).
Naš pogled na vlogo in položaj ženske-glasbenice v baročnih Benetkah se razpira na stičišču nasprotij med svobodnim, individualnim izrazom posvetnih vsebin Barbare Strozzi in skupinskim glasbenim udejstvovanjem deklet za zidovi samostana-sirotišnice. Tako Barbara kot gojenke Ospedale so bile prej izjeme kot pravilo svojega časa – oboje izjemne pa so danes kljub temu bolj ali manj pozabljene. Čeprav so veliko prispevale k temeljem ženske ustvarjalnosti, ki ima moč odmevati tudi v javnosti, se moči njihovih glasov iz mimobežnih omemb v enciklopedijah glasbe ne da zaslutiti.
Glasbeno-gledališka predstava Voci incognite tem neznanim glasovom prisluškuje. Da bi odprli zaprto in odstrli zakrito. Da bi jih spet zaslišali.
»Kdor hoče prepevati, bo vedno našel pesem – a jaz vem, da tudi pesem vedno najde tistega, ki jo je voljan zapeti.
Kaj mislite: kako si lahko postala glasbenica v 17., 18. stoletju? Kako si prišla do instrumenta, kako si se nanj naučila igrati? Kje si lahko igrala? Morda si se rodila v premožno patricijsko družino, se v glasbi ob zasebnih inštruktorjih celo izmojstrila – a vino tvoje igre se bo vedno natakalo le v domače čaše, tvoje pesmi bodo vselej božale stene istega družinskega salona. Morda si rojena v glasbeno družino, morda si figlia d'arte. Kot vsak obrtniški poklic se tudi glasbena umetnost deduje – in dekleta so mnogokrat obdarovana z očarljivimi glasovi, ki še povzdignejo slavo očeta-glasbenika. Morda pa si rojena nezaželena, oddana v skrb Ospedale della Pietà. Gospod je tvojo žalostno usodo obrnil v svojo slavo, ti med sestrami della Pietà naklonil več kot le eno mater in ti podelil še maestra, očeta po duši.«
Izbor glasbe: Mojca Jerman
Scenografija in kostumografija: Andrej Vrhovnik
Svetlobno oblikovanje: Jaka Varmuž
Oblikovalec zvoka: Peter Penko
Nastopajo:
Kaya Tokuhisa – La Serenissima, Anna Maria, Barbara in ostali glasovi; sopran
Mojca Jerman – baročna violina
Domen Marinčič – viola da gamba
Interpretacija citatov baročnih žensk na posnetku: Kaya Tokuhisa, Mojca Jerman, Ana Jerman Obreza
Glasba, uporabljena v predstavi:
Francesco Gasparini (1661–1721): L'oracolo del fato, Uvertura za godala
Antonio Vivaldi (1678–1741): Cum dederit
Antonio Vivaldi: Koncert za violino RV 279 – Allegro v e-molu
Francesca Caccini (1587–1640): Sinfonia iz opere La liberazione di Ruggiero dall'isola d'Alcina
Antonia Bembo (c. 1640–c. 1720): Ha que l'absence
Barbara Strozzi (1619–1677): Che si puo fare
Nicola Porpora (1686–1768): Salve Regina
Mojca Jerman – improvizacije na violini; Domen Marinčič – improvizacije na violi da gamba
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/voci-incogniti-zakriti-glasovi