Foto: Marcandrea
Foto: Marcandrea
Performans.
Življenje, ki ga preživimo, je naše, poskušamo v istem trenutku združiti sončni žarek in prosto klop, v kakšni oazi javne zelenice, prevzela nas je ljubezen do narave, v naši sivi in rumeni barvi, pripada vsem in vsakomur. Samuel Beckett, Besedila za nič 3
Resnični problem človeštva je človek. Lastno identiteto vzpostavlja skozi razliko do drugačnega in z omejevanjem drugega. S sklicevanjem na zaščito lastne prvobitnosti utrjuje svoj dominantni položaj v naravi ter uzakonja neenakost in nepravičnost v družbi. V globalni in lokalni perspektivi se človeštvo vse bolj deli na državljane in nedržavljane, domorodce in prišleke, domačine in tujce, zahodnjake in južnjake. Potreba po vzdrževanju razlike se razrašča kot metastaza v tkivu nacionalnih kultur. Pravica do samostojnosti, suverenosti in svobode posameznika, naroda, človeštva postaja obzidje, znotraj katerega bo sonce samo naše. Povečuje se potreba po varnosti, industrija obrambe požira vse več ljudi, energije in denarja. Navidezna grožnja je vseobsegajoča in vseprisotna. Videz postaja dejstvo, dejstvo se spreminja v videz. Življenja postajajo navidezna, priznavamo se samo še simbolično. Človek izginja pod naplavinami videza. Svoboda je postala suženjstvo razlike.
Metastaze svobode je tretji del štiriletnega projekta pod skupnim naslovom EXTIMA. Olja Grubić v njem raziskuje pozunanjenje intimnega kot bazične geste umetnice na eni strain, na drugi strain pa razpira zapleteno razmerje med privatnim in javnim, osebnim in družbenim.
Zasnova, kostumografija in scenografija: Olja Grubić
Snovanje in izvedba: Andrej Fon, Barbara Kukovec, Lana Zdravković, Loup Abramovici, Olja Grubić, Vid Drašler
Zvok: Andrej Fon, Vid Drašler
Oblikovanje svetlobe in tehnika: Špela Škulj
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/extima-metastaze-svobode