Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Komična opera v enem dejanju.
Čeprav je Giacomo Puccini (1858–1924) v svoja dela vselej mojstrsko vpletal humor, predstavlja Gianni Schicchi edino skladateljevo resnično komično opero. Vsebinsko se enodejanka naslanja na 30. kitico Dantejevega Pekla, v kateri pesnik omenja firenčana Giannia Schicchija, ki se je v osmem krogu pekla znašel med ponarejevalci in goljufi, ker si je želel prilastiti premoženje Bousa Donatija s krajo njegove identitete. Razkošna Donatijeva hiša še danes stoji v Firencah – le nekaj metrov stran od Dantejeve rojstne hiše – srednjeveški pesnik pa se je po smrti svoje muze Beatrice celo poročil s pripadnico družine Donati, Gemmo.
Zabavno zgodbo sta Puccini in libretist Giovacchino Forzano postavila v Donatijevo spalnico takoj po njegovi smrti, kjer družina preminulega hlini žalovanje in živčno išče oporoko. Veselo pričakovanje dediščine se spremeni v jezo, ko se izkaže, da so bili vsi razdedinjeni, zaradi česar svojci prosijo iznajdljivega Giannija Schicchija, da sestavi lažno oporoko. A Gianni jih na prošnjo hčere okrade – preoblečen v obleke mrtvega bogataša v pričo notarja napiše novo oporoko, v kateri večino premoženja zapusti sebi v veliko veselje hčere Laurette, ki bi se rada poročila z Rinucciom.
Satirična opera, v kateri družbeno bolj sprejemljivi pohlep zmaga nad manj sprejemljivim, je bila napisana med letoma 1917 in 1918, ko je bila tudi izvedena v Metropolitanski operi v New Yorku. Na oder so jo postavili z dvema drugima Puccinijevima samostojnima enodejankama, Plaščom in Sestro Angeliko, ki skupaj tvorijo sloviti Triptih. Prav Schicchi, s katerim se cikel zaključi, je bil med kritiki krstne izvedbe najbolje sprejet in je še danes pogosto izveden samostojno. V operi lahko občudujemo Puccinijev izjemni občutek za hipni oris resničnih, večdimenzionalnih ljudi in stvarne, četudi ne vedno najbolj plemenite odnose med njimi. Čudoviti primer lahko najdemo v najslavnejši ariji iz opere, Il mio babbino caro, ki predstavlja iskreno prošnjo zaljubljene Laurette, ki očeta Giannija gane in prepriča, da sodeluje pri prevari.
Libreto: Giovacchino Forzano
Glasbeni vodja in dirigent: Simon Dvoršak
Kostumografinja: Annette Wolf
Scenografinja: Annette Wolf
Oblikovalec luči: Aleksander Pešec
Asistent dirigenta: Iztok Kocen
Asistent režiserja: Matej Prevc
Korepetitorja: Ivan Jose Vombergar, Rebeka Dobravec
Koncertna mojstrica: Neža Nahtigal
Mentorji pevskih solistov: prof. Pia Brodnik, prof. Barbara Jernejčič Fürst, prof. Matjaž Robavs, doc. Theresa Plut, doc. Nuška Drašček
Nastopajo:
Gianni Schichi – Marko Ferjančič, Peter Grdadolnik
Lauretta – Alessandra Tessaro, Katarina Zorec
Zita – Ireneja Nejka Čuk, Ana Potočnik
Rinuccio – Fabijan Trbara
Gherardo – Žiga Lakner, Andrej Rustja
Nella – Nevena Josić
Gherardina, deklica – Iza Podkrajšek
Betto di Signa – Blaž Stajnko
Simone – Boris Papak, Tilen Udovič
Marco – Bor Brenkuš Porenta
La Ciesca – Eva Lavriha, Ana Plahutnik
Maestro Spinelloccio (Pinellino) – Vladimir Jakšić
Ser Amantio di Nicolao – Boris Papak, Tilen Udovič
Operni orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/gianni-schicchi-1