Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Beograjski trio srbskega cineasta – študenta praške generacije jugoslovanskih filmskih režiserjev in angažiranega intelektualca {Tito in jaz, Že videno, Mojstri, mojstri, Državni razred} – Gorana Markovića je žanrsko ambivalentna tekstura, ki se začne z avtorjevo oznako, da gre za nekakšno arhivsko gradivo, ki ga je na njegovih poteh spremljalo več kot petindvajset let. Arhivsko gradivo = struktura romana sestavljajo zapisniki, poročila, diplomatska korespondenca in uradni zaznamki, {kot main theme} izpiski iz nekega dnevnika, vrsta pisem plus številni dokumenti: od policijskih, vojaških in meteoroloških poročil do poročnih listov in vozovnic, šifriranih vohunskih sporočil … ter številna nepovezana pričevanja glede dogodkov. Marković ob vstopu v roman – kot navodilo za razumevanje, kaj je fikcija in kaj je realno{st} – pravi: čeprav je fikcija že v svoji osnovi nekaj nezanesljivega, sem se odločil, da citate iz teh knjig {gre za citate iz Durrellovih romanov + Prepričevanja Jane Austen} priložim že tako raznovrstnemu kupu omenjenih dokumentov, saj sem ocenil, da so izmišljije … svojevrstna oblika verodostojnega pričevanja.
V tem kompleksnem žanrskem narativu se tik po drugi svetovni vojni pojavi v Beogradu Lawrence George Durrell, notorični pisatelj, kulturni ataše, ki ga je Združeno kraljestvo v jugoslovansko prestolnico poslalo kot vohuna. Pisatelj Durrell je sicer avtor slavnega romana Aleksandrijski kvartet {zato aluzija v naslovu – Beograjski trio}, drugače tudi intimus Henryja Millerja {in tedaj njegove Anaïs Nin}, za katerega je rekel, da mu je pomagal razumeti bistvo ljubezni. Ta je nekaj absolutnega; igra na vse ali nič … In: čedalje bolj začenjam verjeti, da moramo v vsakem spolnem aktu gledati proces, v katerega so vpleteni štirje ljudje.
Durrell, ki zamenja mesto atašeja Združenega kraljestva v Argentini za mesto kulturnega atašeja v Beogradu {gre za dramatično obdobje med letoma 1948 in 1951: resolucija informbiroja}, s seboj pripelje tudi zaročenko Eve, a se nesmrtno zaljubi v svojo učiteljico srbohrvaščine Vero {ki žanrsko participira v tekstu kot avtorica dnevnika}. Vera živi z možem Borom Tankosićem {polkovnikom JA} in hčerko Milo. Durrell torej ni samo kulturni ataše, je – kot skoraj vsi britanski pisatelji v diplomaciji – tudi vohun {s kodnim imenom Ribič}, ki skuša v Srbiji locirati ostanke rojalističnega gibanja. Kot notorični ljubimec Durrell zapelje Vero, njenega moža Bora, lojalnega Stalinu, pa aretirajo in pošljejo na Goli otok. A ker Vera noče spremeniti priimka in se odreči Boru, tudi njo prek slavonskih prevzgojnih taborišč prepeljejo na Sveti Grgur, kjer je žensko taborišče. Mila ostane brez staršev; na nek način jo reši Durrell, skrb zanjo prepusti svoji, sicer tudi noseči ženi. Sam se bondovsko loti reševanja Vere in njenega moža z Golega otoka in Grgurja, Bora reši {in ta kasneje dejansko odide živet v Sovjetsko zvezo, kjer umre kot upokojeni polkovnik sovjetske armade – kot nosilec reda heroja Sovjetske zveze}, Vero pa – verjetno pri pobegu plava na napačen otok Školjić, ne pa na domenjeno točko na Rabu – odkrijejo zasledovalci z Golega otoka. Ante Raštegorac, upravnik Golega otoka, ki se je uradno imenoval Marmor, v romanu poroča, da ko so jo odkrili z daljnogledom za nekim grmom na Školjiću, so zavili proti njej, ona se je vrgla v morje in začela plavati. Za njo se je vlekla krvava sled od ran na nogah, ki so se ji naredile, ko je bosa hodila po ostrem kamenju, ta pa je hitro privabila nekaj morskih psov ...
Glasba: duo Silence
Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar
Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger
Vizualna podoba: Boštjan Pucelj, Gašper Brezovar
Teorija: dr. Aleš Gabrič
Jezikovno svetovanje: Barbara Rogelj
Prevod: Urban Vovk
Nastopajo:
Gaja Filač, Luka Bokšan, Gregor Čušin, Inti Šraj, Gregor Podričnik, Tina Resman, Primož Petkovšek, Mario Dragojević, Jana Menger, Gal Oblak, Svit Stefanija, Jure Žavbi
Svetovna praizvedba
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/beograjski-trio