Jutranja zvezda

Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Karl Ove Knausgård v romanu Jutranja zvezda opisuje dogajanje, ki je skoraj v celoti skoncentrirano v dva septembrska dneva. V tem času se pred nami razprostira izjemen preplet različnih družinskih dram in fantastike, ta preplet pa pisatelj po svoji stari navadi nadgrajuje z esejističnim in ponekod že filozofskim pisanjem. Na prvi pogled je ta mešanica neukrotljiva, a se v gledališču ponuja možnost, da zgodbe posameznih junakov, ki jih Knausgård v romanu niza drugega za drugim, spremljamo istočasno, da se torej njegov bogati literarni svet razpre pred nami v vsej svoji širini. To se mi je zdelo najboljše izhodišče za dramatizacijo, saj lahko na ta način začnejo posamezni prizori komunicirati med seboj oziroma gledalca nagovarjati kot nova, neslutena celota. Seveda pa je bil takšen načrt zelo nepredvidljiv, saj je na papirju prepletati včasih tudi pet pripovednih tokov nekaj povsem drugega kot to početi na odru. Zato sem že vnaprej vedel, da bo zadnja verzija dramatizacije nastala na odru, med vajami.

Goran Vojnović

Roman Jutranja zvezda popolnoma ustreza mojemu režiserskemu poklicu. Zadnjih deset let se intenzivno ukvarjam s priredbami velikih proznih besedil. V sodobnem gledališču ponujajo ta besedila neprimerljivo močnejšo snov za uprizoritev kakor drame. Zgradba romana je izrazito pripovedna. V uprizoritvi želim sočasno prikazati različne zgodbe, ki interferirajo. Jutranja zvezda kot prispodoba utopične prihodnosti in apokaliptično znamenje zlovešče sije nad devetimi liki in nesreče se zdijo neizogibne. Zanimajo me usode likov srednje generacije, ki so v zrelih letih in želijo svoje življenje okronati z uspešno kariero ter stabilnimi intimnimi in družinskimi odnosi. Knausgårdove osebe preživljajo slabe dni svojega življenja, v lastnih bojih, krizah vere v karkoli, v eksistencialnem obupu. Razlage so pomanjkljive, a življenje gre naprej in sprašujemo se, ali liki slutijo svojo usodo. Ne samo da znanstveniki in strokovnjaki nimajo razlage za naravni pojav na nebu, za novo osupljivo svetlobo, ampak se dogajajo tudi težko razumljive in nenavadne stvari, skratka, to je roman o pojavih in dogodkih, ki jih ne razumemo povsem, o ljudeh, ki jim je težko vzpostaviti nadzor nad svojim življenjem, in o tem, kaj se zgodi, ko se sprostijo temne sile sveta.

Ivica Buljan

Zasedba

Avtor dramatizacije: Goran Vojnović
Umetniški svetovalec: Robert Waltl
Dramaturginja: Mojca Kranjc
Scenograf: Aleksandar Denić
Kostumografinja: Ana Savić Gecan
Avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar
Oblikovalca svetlobe in videa: son:DA, Toni Soprano Meneglejte
Lektor: Arko
Asistentka kostumografinje: Ana Janc

Nastopajo:

Marko Mandić – Egil, tudi Karl Frode
Pia Zemljič – Kathrine
Vojko Zidar – Agent pogrebnega zavoda, tudi Harald
Petra Govc – Tove
Uroš Fürst – Arne
Jakob Merkač – Asle 
Ivan Javornik – Heming
Brina Miholič – Ingvild
Gregor Baković – Jostein
Nina Valič – Turid, tudi Josteinova babica
Silva Čušin – Kathrinina mama
Polona Juh – Solveig
Rok Vihar – Inge, tudi Henriksen
Iva Babić – Greta
Janez Škof – Gaute
Matija Rozman – Elleingsen, tudi Torgeir
Eva Jesenovec – Line
Jaš Fujs – Viktor
Zvezdana Mlakar / Saša Pavček – Solveigina mama
Benjamin Krnetić – Ole, tudi Natakar, Kenneth, Bolničar in Policist
Maja Sever – Sigrid, tudi Sestra v psihiatrični bolnišnici
Gorazd Logar – Martin, tudi Georg
Valter Dragan – Geir
Maja Končar – Benedicte

Krstna uprizoritev dramatizacije

Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/jutranja-zvezda