Foto: Arhiv SNG Nova Gorica
Foto: Arhiv SNG Nova Gorica
KLIKOT: ( … ) Privid je edini paradiž, iz katerega ne moremo biti pregnani.
Goga je mesto, v katerem, se zdi, da ne sveti nobena luč več. Da je tema, pa čeprav je dan. Da je strašljiva luknja, pa čeprav vidimo trg, hiše, ceste in v daljavi gozdove in polja. A privid v Gogi ni paradiž, je strašljiv sen nočne more, iz katerega bi se radi zbudili, a se ne moremo. Zato, ker ni privid. Vse je res. Vse je tukaj, vse je zdaj in vse je med domačimi stenami. Tam, kjer naj bi paradiž moral biti doma, če nam že zunanjost nenehno spodjeda temelje in reže krila.
TEREZA: O, ti otrok, ti zbegani! Res, res, takoj prihitim. Saj ste vendar doma – jo stresa, kot bi jo hotela prebuditi iz nezavesti – doma ste vendar, hana! Kaj se vam more zgoditi!
Goga je kraj, v katerem si ne želimo biti, v katerem ne bi nikoli v življenju hoteli pristati, a zdi se, da nimamo izbire. V življenju so tudi taka mesta, take poti, ki jih je potrebno prehoditi. Vsakdo od nas, vsaj enkrat v življenju v takem mestu odloži kovčke za krajši ali daljši čas. Tako se v življenju dogajajo reči.
Junaki veliko govorijo, a njihove besede so zamotki zamer, obžalovanj, spominov, objokovanj, hrepenenj, strahov, pogrošnih misli, slabih navad in razvad, ki se kot plesen v kotih sobe razraščajo v dušah in telesih oseb, prebivalcev Goge. Ko si v njej, ne vidiš njenega pravega obraza, šele odmik in prihod od zunaj ti ga omogoči videti. In Hana je bila zunaj, odmaknila se je. Preveč vsega se je v njenih rosnih letih dogodilo, da bi še lahko ostala in ne zbežala. In prišla je nazaj. Prepričana, s svečnikom v roki, da bo prividu razbila lice in s tem odprla novo pot.
Ampak, ali Hana lahko sama razbije privid, ki ni paradiž? Kdo je tisti, ki dela dom varen prostor? Kdo je tisti, ki varuje mesto (družbo) pred tovrstnimi prividi, ki so paradiži zgolj do trenutka, ko iz njih ne ubežimo in jih iz oddaljenosti lahko uzremo v pravi luči.
Ko bomo v svoje roke prevzeli odgovornost do sebe in do drugih, ko bomo groznim prividom prekinili dotok kisika, ko bomo raztopili zamotke negativnih misli, besed, dejanj, takrat bomo pripravljeni na odhod iz Goge. Do takrat pa:
PRELIH osorno: Zaprite!
HANA zapre vrata z vezanimi, togimi gibi.
PRELIH: Zaklenite!
HANA se ji raztrgajo oči, ga brezupno pogleda, vendar takoj izvrši ukaz.
PRELIH nagne pijan glavo, zapre oči: TI!
HANA povesi obraz.
PRELIH: Ne boš povedala očetu!
HANA ponovi za njim kot govoreča lutka: Ne bom povedala očetu.
Mentorstvo in režija: Samanta Kobal, prof.
Odrski gib: Igor Sviderski, prof.
Scenografija: Samanta Kobal, prof., Bogdan Vrčon, prof, dijaki 4. letnika likovne smeri
Kostumografija: skupinsko delo
Violina: Iva Mačus
Mentorica za violino: Amanda Vidic, prof., Glasbena šola Nova Gorica
Glasbeni efekti : Matej Doljak, prof., dijaki 3. in 4. letnika filmske smeri
Tehnika luči in tona: Kaja Lango, Tai Žnidarčič
V predstavi uporabljena glasba: Ingo Höricht - Bei wechselnden Gefühlen zu spielen, Avignon; Edvard Grieg - The Hall of the Mountain King (From Peer Gynt Suite No.1, Op. 46), Solveigs Lied, Edward Elgar- Salut d'Amour, Gaetano Pugnani – Fritz Kreisler - Praeludium und Allegro.
Nastopajo:
Hana – Svetlana Valič
Komi Otmar Prelih – Nejc Mladovan
Gospa Tereza – Anisa Filipič
Afra – Hana Bric
Tarbula – Tara Poberaj
Pisar Klikot – Nejc Mladovan
Julio Gapit – Jaša Savnik
Grbavec Teobald – Lučka Špendal
Gospa Prestopil – Gaja Lazar
Mirna žena – Ela Zavratnik
Slikarjeva Punca – Maja Birsa
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/dogodek-v-mestu-gogi-7