Foto: Pixabay
Foto: Pixabay
Odisej se po dvajsetih letih trojanske vojne in morskih dogodivščin vrne na rodno Itako, kjer, misleč, da je Odisej mrtev, snubci dvorijo njegovi ženi Penelopi. Pod krinko se jim odloči maščevati, o svojem namenu obvesti le sina Telemaha in njegovo dojiljo. Kaj pa njegova ljubljena žena Penelopa? Mar Odisej res verjame, da lahko kopica cunj in površno nanešena šminka prevarajo žensko srce in oči? Ona ve in se pretvarja, da ne ve. On ne ve, a se obnaša, kot bi vedel samo on.
V različici velikega Luigija Malerbe Penelopa ni tako naivna, Odiseju ne oprosti, ker ji je lagal in ji poskušal prikriti, da je njen mož. Medtem, ko Odisej kolje snubce, tudi Penelopa snuje maščevanje … Vse do presenetljivega konca.
Zabavno besedilo, tekmovanje med moškim in žensko, podira stereotipe mita in potrjuje, da tudi najbolj znani pari ne uidejo zlobi in zahtevam žensk. In obratno. Drugačen pogled, manj herojska, predvsem pa bolj človeška zgodba o najbolj modrem in bistroumnem mitološkem junaku ter ženski, ki je postala simbol potrpežljivega čakanja in brezpogojne zvestobe.
»Medtem ko so se vsi ostali trojanski vojaki vrnili k svojim najdražjim, si ti, Odisej, nenavadno dolgo potoval in se izgubil na poti, ki si jo dobro poznal. Če so Ahajci potrebovali deset let, da so zavzeli Trojo, kaj lažjega za njihovega premetenega junaka kot to, da znova osvoji ženo.«
Burmanska harfa, sitar, duduk, tibetanska trobenta: Oscar Bonelli
Nastopata: Ornella Muti in Pino Quartullo
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/moja-zena-penelopa