Netopir (Die Fledermaus) je opereta v treh dejanjih Johanna Straussa ml. Znano je, da je Strauss partituro končal v šestih tednih, v dvainštiridesetih nočeh. Dvainštirideset je enigmatična številka, številka maratona, ki predstavlja tisto mejo, ko pridemo do zadnjih kapljic svojih moči, skozi vse dvome in preizpraševanja dosežemo katarzo osvojenega cilja, izpolnitev ambicij, celostno zaokroženje dejanja. Zadnje takte je zaključil na silvestrovo leta 1873. Krstno je bila predstava uprizorjena 5. aprila 1874 v Theater an der Wien na Dunaju pod vodstvom skladatelja osebno. Strauss je z Netopirjem od operete segel do glasbene komedije.
Zapleteno zgodbo pretvarjanj, preoblačenj, spletkarjenja in sprenevedanja sta po motivih Benedixove farse napisala libretista Karl Haffner in Richard Genée. Novomeška uprizoritev ostaja zvesta izvirnemu libretu, hkrati pa zgodbo aktualizira z namenom odpiranja novih možnosti njene interpretacije. Torej se odmika od klasične uprizoritve legendarnega Netopirja. Protagonisti zgodbe v tej uprizoritvi postanejo »igralci«, ki vstopajo v različne vloge, se pod »maskami« takih in drugačnih stereotipov (mož, žena, sobarica, ljubimec ...) zabavajo ter sami sebi ustvarjajo gledališko predstavo. Na ta način dejanje kot iluzijo predstavljamo kot »gledališče v gledališču«.
Kaj to pomeni? Vsi v življenju igramo različne vloge, se na trenutke postavljamo v vloge nekih drugih ljudi, se v njih prikrijemo ali izpostavimo, zasučemo dogajanja in preusmerimo tokove odnosov in posledic, na ta način pa ustvarjamo nove svetove, nove izzive, nove rešitve in nova zrcala. Včasih pridemo do točke, ko se moramo spet oblikovati, poiskati samega sebe v vseh vlogah, ki jih igramo, in se vprašati, kdo v resnici smo – tisti, ki zgodbo piše, ali tisti, ki jo bere.
Transformativna moč gledališča, ki jo v novomeški uprizoritvi Netopirja preizkušamo in okušamo, gledalcem ponuja večplastno, celostno izkušnjo, ki se dotakne tudi njihovih globin. Dvainštirideset kot odgovor na vsa vprašanja.
Slovenski libreto: Oton Župančič
Scenografija: Jaro Ješe
Kostumografija: Sandra Dekanić
Koreografija: Mojca Horvat
Glasbeni vodja in dirigent: Jakob Barbo
Nastopajo:
Klemen Torkar – Eisenstein
Gregor Ravnik – Alfred
Aleksandra Radovanović – Adela
Jerica Steklasa – Rozalinda
Irena Yebuah Tiran – Orlovski
Marko Erzar – Frank
Lovro Korošec – Dr. Falk
Srđan Milovanović – Žabkar
Lucas Somoza Osterc – Slepko
Karmen Lavrinšek, Ema Starešinič – Ida
Nejc Bukovec, Maria Shilkina – Ivan
Zbor: Karmen Lavrinšek, sopran, Ema Starešinič, sopran, Alja Suljič, sopran, Anamarija Povšič, alt, Veronika Makovac, alt, Karmen Dekleva, alt, Maria Shilkina, alt, Tomaž Kavšek, tenor, Jure Pustoslemšek, tenor, Aljaž Košič, bas, Jernej Kalin, bas, Nejc Bukovec, bas, Gabrijel Voje, bas
Plesni ansambel: Ika Dujić Vrtačnik, Pia Dujić Vrtačnik, Tina Atanasovski, Zala Zorn, Ula Mikoš, Nina Lazar
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/netopir-3