Foto: Borut Peterlin
Foto: Borut Peterlin
Ko sanjamo, nismo nikoli stari osemdeset let. Starost ni nekaj, kar bi si kdor koli želel. Ni se lahko sprijazniti s tem, da si star, še najmanj pa, da si stara ženska. Starost se skriva podobno kot debelost. Stare ljudi se izključuje. In mi vemo, da bomo izključeni, ko bomo stari. Mladost si prizadevamo podaljšati na vse načine. Bombardirani smo s podobami oseb, ki jih štejejo petdeset in so videti polovico mlajše. Mlad videz v zrelih letih je novi standard; je naša odgovornost in sramota, če ga ne dosežemo. Nismo dovolj pazili nase, nismo dovolj zdravo jedli, se gibali, telovadili, meditirali. Dejansko starost prikrivamo s podobami srečnih, pomirjenih, vitalnih nasmejanih starih ljudi. Starost je popolnoma zakrita. Izbrisana. Starosti ni. Vsi smo mladi – in potem? Ni nas ni več …
Ampak: kdaj se človek vendarle zave, da se stara, da je star? Je to sploh povezano z leti? Naše telo traja in se premika linearno. Razvija se, troši in stara. Naš um pa se lahko sprehaja naprej in nazaj v času. Lahko se spomnimo in se počutimo otroci, mladi, zreli, stari – vse v eni točki življenja. Mogoče zaradi tega, zaradi možnosti spominjanja ne moremo sprejeti svoje fizične podobe?
Nevidna ženska Slavenke Drakulić je vrsta krhkih in bolečih intimnih zgodb, izpovedi, uvidov, ki prevprašujejo, zakaj sta dandanes v sodobni družbi, ki ruši vse tabuje, starost in staranje temi, o kateri je skoraj prepovedano govoriti. Ali postajamo s starostjo nevidni? Kaj se dogaja z našimi telesi, z našim odnosom do drugih in – še pomembneje – z odnosi drugih do nas? Zakaj mreže, ki jih pletemo cel čas svojega življenja, nenadoma postajajo tenke in krhke?
Nevidna ženska je narativ o intersubjektivnih razmerjih, o odnosih staršev in otrok, o odhodih, pozabljenjih, izginjanju, pozabi, bolečini, sramu in bolezni – o najglobljih čustvih, o katerih si ne upamo govoriti.
Slavenka Drakulić je imela posebno mesto v mojem odraščanju. Njena knjiga Marmorna koža je bila več let na klubski mizici 34 kvadratov velikega stanovanja, ki sem si ga delila z mamo. Spomnim se golega ženskega telesa na naslovnici in spomnim se, da me je motilo, prav tako tudi dejstvo, da ima moja mama rada nekaj, česar jaz ne razumem. Ko sem bila sama, sem knjigo začela celo brati. V njej je bilo nekaj težkih prizorov, za katere bi bilo verjetno bolje, da jih takrat ne bi prebrala. Razumela vsekakor nisem nič. Zato sem jo še bolj sovražila.
S Slavenko je rasla feministična zavest moje mame. V okolju, ki temu ni bilo najbolj naklonjeno. Jaz ji nisem bila naklonjena.
In zdaj sem jaz na tej točki, da razmišljam o ženskosti, naporih, smislu in staranju. Kdaj se srečamo z dejstvom, da smo stari? Kakšno je (videti) to srečanje? Kdo koga priznava in kdo zanika? Koliko to boli? Kako dolgo se lahko slepimo, da bomo enkrat nekoč vendarle stari? Do konca?
Tega me je zelo strah. Rada bi bila ponosna ženska pri 50 plus, 60 plus, 70 plus. Rada bi imela svoje mesto v družbi in ji še naprej prispevala. Rada bi ohranila svojo pamet. Bojim se osamljenosti. Bojim se pešanja. Nočem biti breme drugim. Nočem izginiti.
To ni pošteno.
- Ivana Djilas
Prevod in priredba besedila: Špela Frlic in Ivana Djilas
Oblikovanje in izdelava lutke: Gregor Lorenci
Scenografija in oblikovanje luči: Sara Slivnik
Oblikovanje videa: Vesna Krebs
Kostumografija: Jelena Proković
Glasba: Boštjan Gombač
Jezikovno svetovanje: Barbara Rogelj
Garderoba: Nataša Recer
Oblikovanje kreativ: Eva Mlinar
V predstavi so uporabljene tudi nekatere ljudske zgodbe.
Nastopajo: Špela Frlic, Maja Kunšič, Katja Povše
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/nevidna-zenska