Foto: Aleš Košir
Foto: Aleš Košir
Besedilo Linhart Andreja Rozmana Roze je nastalo kot poglobljena študija biografije in konteksta časa avtorja prvekomedije v slovenskem jeziku. Kompleksno tke mrežo odnosov inpoznanstev, ki Linharta ob njegovem povratku z Dunaja v Ljubljanopozimi 1780 pripeljejo v Zoisov intelektualni krog, kjer pod pritiskom Kumerdejevega vztrajnega prigovarjanja in Zoisove dolgoročne narodnozavedne ambicije po številnih poskusih izmikanja vendarle pristane na poskus pisanja v kranjskem jeziku, četudi je vse dotlej pisal zgolj nemško in imel ambicije nagovarjati številčnejše nemško govoreče bralce oz. gledalce. Rozino besedilo prepleta biografske naracije vseh vidnejših predstavnikov tedanjega ljubljanskega intelektualnega kroga, zbranega okoli Linharta: njegovega prijateljain mecena barona Žigo Zoisa, šolnika in intelektualca Kumerdeja, mestnega kirurga Makovica in njegovo ženo Maričko, njeno sestro Joži, hčer slovitega gostinca Mihaela Detele - Bombabirta, ter jih prepleta z zgodbo Linhartovega odnosa s tesnim prijateljem Martinom Kuraltom, s katerim sta dve leti pred prihodom v Ljubljano izstopila iz samostana v Stični in bila kot nosilca naprednih razsvetljenskih idej razumljena kot politično nevarna - zlasti Kuralt, ki kljub Linhartovim prizadevanjem nikoli ni našel stalne zaposlitve in miru na Kranjskem in je moral večino svojega življenja prebiti na tujem. Obenem z izčrpnostjo biografskih dispozitivov omenjenih figur v besedilu narativno linijo vodi zgodba nastanka prve komedijev slovenskem jeziku, Županove Micke, ki se (kot njeno genezo upodablja dramska predloga) rojeva kot posledica ekonomske stiskein tesnih osebno-intimnih vezi Linharta z omenjenim ljubljanskim intelektualnim krogom. Vsekakor pa besedilo vzpostavlja polje gledališča - umetnosti - pisateljevanja, ki je v duhu razsvetljenskih idej prav tisto, s katerim se začenja vzpostavljati skrb za slovenski jezik in se skupaj z njo rojeva slovenska narodna identiteta. Nenazadnjegre pri tem za zanesenjake, ljubitelje in posameznike, ki so svoj prosti čas posvetili skrbi za razvoj slovenskega jezika in za njegovo mesto v javnem prostoru. Protagonisti dramskega besedila so po eni strani Linhart, Zois, Kumerdej in njihovi bližnji, a bistveno bolj od njih postaja tekom razvoja besedila protagonist slovenski jezik, ki mu prav ljubiteljsko gledališče ponudi prvo javno zatočišče.
Na tem temelju je bila zasnovana izhodiščna misel uprizoritve, ki skuša v kontekstu ene najuglednejših slovenskih ljubiteljskih gledaliških institucij interpretirati izhodiščno besedilno predlogo zlasti skozi prizmo ljubiteljske gledališke družine, podobne tisti, za katero je nastal izvorni prevod nemške igre Die Feldmühle oz. njena priredba z izostrenim in pronicljivim humorjem, usmerjenim v specifiko kranjskega okolja. Županova Micka, napisana za Društvo ljubiteljev gledališča (katerega članica je bila tudi Linhartova žena - Joži Detelova, ki je igrala Micko) in praizvedena 28. 12. 1789, je na eni strani budila vero v iznajdljivost malega človeka, da se zoperstavi prevaram gospode in obenem, hkrati pa je bil njen namen, da skozi smeh (poleg prostočasne zabave publike) v ljudeh prebudi zavest o moči in pomembnosti njihovega maternega jezika - torej njihove lastne in od oblasti drugačne specifične identitete, ki jo pogojuje prav jezik. Kar potrjuje tudi zapis v enem izmed ljubljanskih časopisov dan po premierni izvedbi igre (avtor katerega je morda prav Žiga Zois): “Vam, gospodje in gospe te družbe, se ne zahvaljuje le revež iz dna srca; tudi ves narod je ponosen na vas in vas bo ovekovečil v letopisih literature in dejal: Ti so bili, ki so položili temelj za izpopolnitev materinega jezika in ga napravili uporabnega tudi za oder.”
Uprizoritev se je torej naslonila na kontekstualizacijo rojstva slovenske komedije in slovenske odrske besede prav skozi duha ljubiteljske gledališke družine in iz njenega specifičnega intuitivnega odrskega humorja, ki nosi avtentičen ljudski izraz, ki je imel, in morda še vedno ima, potencial vsaj blagih začetkov in zametkov družbenih sprememb.
V kronologiji te izhodiščne intence so ustvarjalci uprizoritve nekoliko odstopili od biografsko-zgodovinske ravni, ki jo izčrpno in v popolnosti tke dramsko besedilo, ter se oprli na njegov narativni skelet: zgodbo od prihoda osiromašenega in deziluzirangea Linharta v Ljubljano (po neuspehu s tragedijo Miss Jenny Love v Nemčiji) prek romance z Joži Detelovo do rojstva prve slovenske komedije iz duha časa in idej razsvetljenstva. Obenem so po principih snovalnega gledališča (kjer avtorji uprizoritvenega materiala postanejo prek improvizacij in vadbenih študij kolektiv igralcev v sodelovanju z režijsko ekipo), z dodanim neverbalnim uprizoritvenim materialom iskali tisti tip satiričnega humorja in sodobne pronicljivosti, ki je primarno linhartovski in izvorno gledališki. V tem so sledili osrednji naraciji besedilne predloge in obenem iskali spoj s primarnim virom, ki tiči prav v duhu ljubiteljskega gledališča in linhartovskega humorja, ki sta rodila slovensko komedijo in nam jo prepustila v rabo, reinterpretacijo in reinvencijo vsakič znova.
Juš A. Zidar
Scenograf: Damir Leventić
Kostumografinja: Mateja Čibej
Avtor glasbene opreme: Lado Jakša
Asistent in asistentka kostumografinje: Bojan Vister in Helena Hafner
Lektor: Renato Horvat
Nastopajo:
Anton Tomaž Linhart, uradnik, zgodovinar in literat – Gregor Usenik
Joži, njegova žena in Bombabirtova hči – Jerica Majerhold Ostrovršnik
Žiga Zois, baron, kapitalist in mecen – Janez Vlaj
Anton Makovic, mestni kirurg – Rok Pirnat
Marička, njegova žena, Jožina sestra – Ksenija Hlebec Švalj
Martin Kuralt, Linhartov prijatelj – Gašper Oblak
Blaž Kumerdej, ravnatelj normalke in slovničar – Edi Gril
Johana, Zoisova mama – Barbara Lečnik Spaič
Bombabirt, gostilničar, oče Joži in Maričke – Dragan Remškar
Matiček, služabnik pri baronu – Domen Bergant
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/linhart