Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
To ni zgodba o Rdeči kapici, čeprav ima deklica, ki jo kličejo Rdečka, (še vedno) zelo rada pravljice. Njena Mama in Oče sta prepričana, da bi v svojih zgodnjih najstniških letih že morala vedeti, da »svet ni tak kot v pravljicah«. Rdečka odrašča ob svojem malce starejšem prijatelju Luki in tako nekega dne v norčavi igrivosti pritečeta na prazno metro postajo. V zavetju temnega podzemlja Rdečka poskuša Luko, ki je že globoko potopljen v svet videoigric, pridobiti za najljubšo igro iz njunega otroštva (po tihem pa s tem tudi preverja, če mu je še vedno všeč). A med prijatelja se vrine razpoka. Luko popolnoma očara prihod frajerske »volčje« druščine. Medtem ko skozi fantovsko klapo zatopljeno zre v željeno prihodnost, postane slep za svet okrog sebe, Rdečka pa ob Babičinem nenadnem padcu na podzemni postaji začuti, da je v zraku obviselo nekaj čudnega. Sluti namreč, da Luka odhaja po svoje, a temu noče povsem verjeti. Svoj »piskrček« v nastalem podzemnem kaosu neopazno pristavi prodorna opazovalka, zbrana poslušalka in neustavljiva zapeljivka Foxy, ki Luko prebere kot odprto knjigo. Rdečka z metro postaje odide v skrbeh – zaradi Babice, ki si je zlomila roko, in zaradi Lukovega nenavadnega obnašanja, ki se v nadaljevanju samo še stopnjuje. Ne sme se ga več dotakniti in tudi zabavati se ne moreta več. Rdečka seveda ne ve, da Luka v glavi premleva načrt, kako bo ponoči z volčjim tropom »pokukal« v muzej, kjer hranijo izjemno dragocene lovske puške. Med vlomom v muzej Luka pred novimi kolegi zataji prijateljstvo z Rdečko. Še več, pred njimi se celo postavlja s tem, da mu gre Rdečka nepopisno na živce, ker ga nenehno zasleduje. Rdečka, ki skrita v muzeju sliši prijateljevo izdajo, se razočarana odpravi k Babici, ki živi v odmaknjeni koči sredi gozda. A še preden bi lahko po znani poti prispela na cilj, sreča Foxy, ki ji ponudi točno tisto, kar v tem trenutku potrebuje – nevsiljiv pogovor, smeh, razumevajočo podporo in … Zaradi službenega klica Foxy njuno srečanje nemudoma zaključi – in spet nekaj čudnega obvisi v zraku.
Ko želi nadaljevati pot k Babici, ji načrte prekriža volčji trop, prav tisti, ki je z Lukovo pomočjo vdrl v muzej. Rdečka zaprepadena spozna, da so bili mulci pri njeni Babici, kjer so nakradli cel kup oblačil, ki jih zdaj kot manekeni razkazujejo sredi gozda, Luka pa je postal njihova lutka. Hoče se jim zoperstaviti, a ugotovi, da se je tudi sama ujela v past, saj se ne more premakniti niti za milimeter. Zaveda se, da bo morala »čarati«, da bo premagala to zlohotno moč, s katero zdaj oba držijo v krempljih. A kako naj to stori?
Rdeča kapuca je avtorsko besedilo dramaturginje Maje Borin, ki je napisala in odrsko adaptirala številne odrske priredbe za otroke in mladino. V želji, da se vsem znana pravljica prikaže v popolnoma novem kontekstu in zaobjame širok krog občinstva, je nastala dramska zgodba s songi za vse generacije. Današnja Rdeča kapica, ki odrašča v sodobnem svetu, se sooča s popolnoma drugačnimi preizkušnjami kot njena predhodnica; preizprašuje moč prijateljstva in družinskih vezi med generacijami, pada v pasti vrhunskih manipulatorjev, ki z občutkom, senzibilnostjo in posluhom za sočloveka lovijo nič hudega sluteče razočarance, sooča se s požrešnim in povzpetniškim volčjim krdelom, a na svoji poti Rdeča kapica tudi navdihuje, predvsem s svojo iznajdljivostjo, pogumom in upornostjo, sledeč Babičini rdeči niti išče varno sled iz začaranega in včasih nerazumljivega labirinta odraščanja. Rdeča kapica se iz »gozda spoznanja« vrne kot Rdeča kapuca – obogatena z življenjsko izkušnjo. In kaj bodo iz uprizoritve odnesli starši? Morda samo neko predavno preprosto misel, da otrok ni mogoče zavarovati pred zlobno »zverino« z jabolkom spoznanja in da bo njihove otroke pretirana zaščita oropala zmožnosti, da bi prevare ali zlorabe prepoznali in se jim uprli.
Saša Broz, hrvaška dramska, operna in televizijska režiserka s številnimi vrhunskimi uprizoritvami za otroke in mladino, se je z Rdečo kapuco prvič predstavila v mariborski Drami. Pravi, da se zgodba Maje Borin približuje napetemu trilerju, v katerem ne bo manjkalo duhovitih trenutkov, večplastnih polnokrvnih likov in nepričakovanih preobratov. Izjemno likovno domišljena scenografija in kostumografija se bosta povezali z avtorsko glasbo songov, vse skupaj pa bo odrska postavitev povezala v celoto nekega sveta, kjer se denar in moč trudita zasenčiti srce, prijateljstvo in resnico. V svetlobi, ki vodi iz temnega gozda, pa bo dovolj prostora tudi za oproščanje. In za nove začetke.
Dramaturginja: Maja Borin
Scenograf: Stefano Katunar
Kostumografinja: Marita Ćopo
Avtorja glasbe in pesmi: Toni Starešinić, Željka Veverec
Avtorja besedil pesmi: Maja Borin, Benjamin Virc
Odrski gib: Sytze Jan Luske
Avtor videa: Rok Predin
Lektorica: Mojca Marič
Oblikovalec svetlobe: Aleksandar Čavlek
Nastopajo:
Julija Klavžar – Rdeča kapica/Rdečka
Matevž Biber – Luka, njen prijatelj
Irena Varga – Babica
Maša Žilavec – Mama
Gorazd Žilavec – Oče
Mateja Pucko – Foxy
Nejc Ropret – Wolfi, vodja volčjega tropa
Matija Stipanič – Lupo, njegova desna roka, Delavec 1
Viktor Hrvatin Meglič – Lobo, njegova leva roka, Delavec 2
Vladimir Vlaškalić – Glas na zvočniku
Priporočena starost: 9+
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/rdeca-kapuca