Gledališče je naprava spomina.
Je stroj za mletje časa. Prav tako je tudi časovno okno in tako so zgrajeni tudi gledališki prostori, ki zajemajo čas v skladu s prevladujočimi družbenimi razmerji svoje dobe. Širina pogleda je zamejena s konvencijami in pravili. Če z razvojem družbe širimo kot pogleda, je potrebno spremeniti tudi odnos do časa.
V sodobni družbi se pogled razpira, medtem, ko nove in nove naprave povzročajo stiskanje časa. Tako razprti pogled ne zmore izkoristiti novih možnosti, saj mora izbirati, da bi v krajšem času lahko zaznal več. Izgubljajo se pomembne podrobnosti in branje postaja površno. Tako je na začetku ustvarjalnega procesa razumljena stiska s časom, ki zaznamuje odnos družbe in drame.
Predstava nasprotja spomina je kolaž prizorov različnih dram, ki predstavljajo železni repertoar dramskega gledališča. Dogajanja v predstavi ne veže čas, temveč narava konflikta v posameznih prizorih. Linija uprizoritve preskakuje med različnimi zgodovinskimi obdobji. Razbijanje časa v igralčevem telesu ustvarja napetosti ki poganjajo nadrealne geste. Te geste dobijo pomen v celotni sliki. Niso oblikovane z odnosom navzven, temveč iz notranje izkušnje akterjev. V predstavi ni veliko izumljanja, temveč predvsem konstruiranje. Iz temeljev institucionalnih gledališč se sestavlja umetniško delo skozi neinstitucialne postopke.
Tako proces kot predstava ne favorizirata gledališča kot medija, temveč priznavata njegov poraz v sodobni družbi, da bi se lahko osvobodila predsodkov tako privržencev kot nasprotnikov gledališča.
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/nasprotja-spomina