Foto: Uroš Hočevar
Francoski filozof, dramatik, romanopisec, esejist, scenarist, politični aktivist, življenjepisec, literarni kritik Jean-Paul Sartre (1905–1980) je bil eden vodilnih francoskih filozofov dvajsetega stoletja, predvsem eksistencializma in marksizma. Leta 1964 je dobil Nobelovo nagrado za literaturo, ki jo je prvi v zgodovini prostovoljno zavrnil.
Foto: Uroš Hočevar
V svojem poglavitnem filozofskem delu Bivanje in nič je zapisal: »Bivanje je brez smisla, razloga in nujnosti.« Po Sartrovem mnenju je v svetu brez boga smisel obstoja odvisen zgolj od človeka. Človek ima zavest, ki mu ne omogoča samo, da se zaveda sveta, ampak mu tudi pomaga, da ga spreminja, da ga predeluje v skladu s svojo voljo in izbiro. Zato ni odgovoren zgolj za svojo usodo, temveč tudi za usodo sveta, kjer živi. Samo tista osebnost obstaja avtentično in resnično, ki izbere samo sebe in svobodo ter pri tem nenehno sama sebe presega.
V eseju Eksistencializem in humanizem (1946) poudarja, da »človek doseže eksistenco šele, ko postane tisto, kar se je namenil postati ... Tako je prvi pogoj eksistencializma, da vsakemu človeku izroči v posest njega samega, kakršen je, in naloži vso odgovornost na njegova pleča.« V skladu s takim bivanjskim pragmatizmom veruje Sartre v »resnico akcije«, posebno kadar gre za politične in socialne probleme.
Sam je svojo dramatiko označil kot gledališče situacij. Zanjo pravi: »Če je res, da je človek v določeni situaciji prost in da odloča o samem sebi v tej situaciji in glede nanjo, tedaj moramo v gledališču prikazati preproste, človeške situacije in ljudi, ki si v teh situacijah prosto izbirajo svojo usodo … Najbolj pretresljiva stvar, ki jo gledališče lahko pokaže, je človeški značaj, ki se poraja, trenutek izbora, proste odločitve, ki angažira neko moralo in neko celotno življenje. In ker gledališče obstaja samo takrat, kadar ustvarimo enotnost pri vseh gledalcih, moramo poiskati tako splošne situacije, da bodo vsem skupne.«
Sartrove drame se vedno ukvarjajo s pomembnimi problemi in vprašanji, z vojno, tiranijo, revolucijo, s položajem človeka v svetu. Njegova prva drama Muhe (1943) je adaptacija mita o Elektri. Orest se vrne v rodni Argos. Mesto nadlegujejo strahotne muhe, simbol Erinij, boginj maščevanja. Orest je sin Agamemnona in Klitamnestre. Materin ljubimec Egist je pred petnajstimi leti ubil kralja Agamemnona, zasedel prestol, potem pa prebivalcem Argosa vsilil občutek kolektivne krivde za umor. Elektra podžge brata, da ubije mater in njenega ljubimca. Ko Orest ubije Egista, spozna svojo lastno neomejeno svobodo in prevzame vso odgovornost za svoje dejanje. Orest prevzame posledice svojega zločina in reši Argos muh. Tega ne stori samo zato, da bi rešil argoško ljudstvo preteklosti in moralnega suženjstva, temveč tudi zato, da bi s prostovoljnim dejanjem zadostil svojemu občutku za pravico. »Obsojen sem na to, da nimam drugega zakona razen svojega.« Doseči hoče samo svoje avtentično bivanje brez vsakega zunanjega ali notranjega pritiska. Muhe so drama o osebni in kolektivni svobodi.
Avtor priredbe in dramaturg Janez Pipan
Prevajalka Draga Ahačič
Scenograf Marko Japelj
Kostumograf Leo Kulaš
Avtorja glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, Damir Avdić
Lektor Jože Volk
Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak
Asistent režiserja Jaša Koceli
Nastopajo:
Jupiter (Zevs) - Renato Jenček
Orest - Blaž Setnikar
Ajgist - Rastko Krošl
Vzgojitelj - Igor Žužek
Elektra - Pia Zemljič
Klitajmnestra - Lučka Počkaj
Starka; Erinija - Manca Ogorevc
Ženska; Tretja erinija - Barbara Medvešček
Mlada ženska; Druga erinija - Tanja Potočnik
Druga mlada ženska; Prva erinija - Nina Rakovec
Prvi moški; Mrtvec - David Čeh
Drugi moški; Mrtvec - Aljoša Koltak
Tretji moški; Zapredek, nato erinija - Branko Završan
Duhovnik; Mrtvec - Damjan M. Trbovc
Otrok; Ministrant - Matevž Sluga k. g.
Bebec - Zvone Agrež
Stražarja v palači - Dani Les k. g., Svetislav Prodanović k. g.
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/muhe