V samoti bombaževih polj

V samoti bombaževih polj (1987) je verjetno najboljša drama kultnega dramatika, ki je temeljno zaznamoval francosko in svetovno gledališče zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja, Bernard-Marie Koltèsa (1948 – 1989).

foto son:DA

Igra o dilu, »trgovski transakciji, ki se nanaša na prepovedane ali strogo nadzorovane dobrine,« kot je zapisal avtor sam. Igra o želji, skriti, nelegalni in neubesedljivi želji, ki je tembolj silovita zato, ker je pravzaprav ni mogoče potešiti. Kot fatalni objekt, ki ga ni mogoče ujeti, še manj pa se mu je mogoče odpovedati, se ta želja giblje med dvema moškima, ki sta se prek nje sprijela v nerazrešljiv vozel. V noči, na nedoločljivem mestu, na poti med eno in drugo točko, se srečata neznanca, tuja drug drugemu in samemu sebi, in se zapleteta v dialog o nemogoči transakciji, ki ju bo odvedel v najgloblje zavoje njunih strahov, potreb in želja. Prvi ponuja in obljublja, drugi zavrača in se izmika, pa se vendar ne odmakne. Nikoli ne bomo izvedeli, kaj je tisto, kar prvi ponuja, niti, kaj drugi želi. Katerakoli silovita in nemogoča želja bi lahko bila predmet njune transakcije. Želja kot taka, pravzaprav človek, ki je najbolj resničen v svoji nemogoči želji, je predmet njunega srečanja. Uresniči se v dialogu, ki je prav toliko filozofski disput, izoblikovan s klasicistično ostrino in izjemno poetično močjo, kot je fizični spopad dveh moških teles.

»Z eruptivnostjo, izjemno življenjsko silo, v kateri se v edinstveni kombinaciji prepletajo »odbit« vitalizem, svojstvena ljubeznivost in nežnost, celo milina, je Mandić sijajen primer igralca, ki je povsem spontano, brez posebnih naprezanj in strategij, tudi performer, skratka je človek, ki bi mu Grotowski nedvomno podelil naziv »svetega igralca«. Predstava zahteva velik psihofizični napor, vključno z norim »derviševskim« plesom, pri katerem za Mandićem ne zaostaja Robert Waltl, ki vrtincu bombaževih polj dodaja paleto drugih emocij, predvsem zbeganost, negotovost in strah, pa tudi upanje.« Peter Rak, Delo

»Predstava se osredotoča na željo po globini, ljubezni, po stiku z nekim Drugim, h kateremu stegujemo roko, ki pa se na drugi strani nenehno izmika. Za izvedbo smo izbrali največji možen prostor, tovarniško halo v Kidričevem, da bi postavili komad, ki je na neki način sinonim minimalistične drame. Imamo dva junaka, ki se nahajata na majhni razdalji, mi pa ju postavimo v hangarski prostor. Prav ta paradoks, ta ambivalentnost je po mojem mnenju značilna za predstavo.« Ivica Buljan

Zasedba

Dramaturginja: Diana Koloini
Scenografija in oblikovalec svetlobe: son:DA
Kostumografinja: Ana Savić Gecan
Avtorja glasbe: Nenad Sinkauz in Alen Sinkauz
Prevajalka: Suzana Koncut
Lektor: Simon Šerbinek
Asistent pri scenografiji: Eve Ormisson, Tomislav Šilipetar, Matis Mäesalu, EU Projekt Nomadi lepote
Tehnična ekipa: Tilen Vipotnik, Anže Kreč, David Cerar, Ivan Waltl in Blaž Mahkota
Garderoberka in vodja predstave: Rosana Knavs

Nastopata: Robert Waltl, Marko Mandić

Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/v-samoti-bombazevih-polj