Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Kader 1:
Sedi za veliko mizo. Hlastno je sendvič. Skoraj kot v Antonioniju. In res igra Herbie Hancock. Iz Youtube-a, na telefonu. Ne, ona ni žrtev moške perspektive, kadra ni zastavil moški režiser, ki glorificira ujetost in trpljenje ženske. Gleda nas, miga z boki. Uživa.
Kader 2:
Ženska v zeleni krojeni obleki in ženska v beli obleki stojita v prostoru. Nad njima visijo male barvaste zastavice, v kotu prostora so obešeni baloni. Pred njima je miza polna kozarcev za šampanjec. V rokah imata barvaste krpice za čiščenje. Oranžno in roza. Z njima čistita kozarce. Zavzeto. Ampak ne hitita.
Kader 3:
Velika miza, pregrnjena s plastičnim rožastim prtom. Po tleh so plastična pregrinjala za zastiranje pohištva (ko recimo barvaš stanovanje). Na mizi so nož, deska, velika posoda, peclji in ostanki paradižnikov. Nikogar ni. Diagonalno desno za mizo je prižgan sesalec.
Oh, how very ordinary vsebinsko izhaja iz osebnih zgodb/fragmentov/avtobiografskih motivov avtoric in kratkih zgodb Katherine Mansfield, predvsem zgodbe Bliss.
Gre za razčiščevanje dveh žensk, za njuno soočanje z realnostjo življenja, ki ga živita. To soočenje je v glavnem neprijetno, razsuje njune sanje, iluzije, mite o svetu, o njima samima. Hkrati je ta pristanek na tleh tudi duhovit in nekako bolj življenjski od vsega, kar je bilo prej. Kot bi šlo za prehod v novo zrelost, odraslost in za prevzemanje odgovornosti, kjer se jo je do sedaj še dalo premeščati, prelagati na nekoga tam zunaj. Njuna realnost, to njuno življenje – tako kot ga zagledata brez mrene utvar – je vsakdanje, dolgočasno, polno neglamuroznih obveznosti v katerih se zdi, da ni veliko smisla in vrednosti, ampak prav v tem – v tem vsakdanu, vznika smisel in vrednost, fantazija in umetnost, sublimna izkušnja bivanja. Zgodi se v banalnostih.
Predstava je barvita in eklektična: od rock’n’roll ekscesa, kopičenja in obilja do popolnih zaustavitev, praznin, prostega teka; od avtobiografije do literarne fikcije; od filma, v ples, do gledališča.
Predstava je praznovanje. Zato so v njej muzika, ples, baloni, koktejli in šampanjec…
Avtorstvo in izvedba: Bojana Robinson, Katja Legin in gostje
Izbor glasbe: Bojana Robinson in Katja Legin
Oblikovanje zvoka in zvočna intervencija: Tomaž Grom
Dramaturško oko: Zala Dobovšek
Sogovorniki v procesu: Tomi Janežič, Tomaž Grom, Nina Rajić Kranjac, Urša Vidic, Dimitrije Kokanov
V predstavi se uporablja glasbo: Herbie Handcock, Indexi, Etta James, Benny Goodman, Bebi Dol in izsek iz Podcasta Agelast Galeba Nikačevića (podcast 028)
V predstavi se uporablja slovenski, srbski in angleški jezik.
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/oh-kako-zelo-obicajno