Foto: Jaka Varmuž
Plesna predstava
Foto: Jaka Varmuž
Je res, da obstajajo čeveljci, ki kar sami plešejo? Se z njimi izražamo mi ali se morda oni izražajo z nami? Danes živimo hitro in vsak dan imamo stik z ogromno ljudmi, stvarmi. Z mnogo novimi zunanjimi ali s čisto nepomembnimi vtisi moramo prav vsak dan plesati. To ni lahko, pogosto ne vemo več, kaj je pomembno in kaj ni, Rdeči čeveljci se tako zdijo kot nalašč za ples. Z njimi se zdi vse lažje, saj je videti, da plešejo sami, zato jih vsak mali in velik plesalec bojda »nujno« potrebuje .
Od kod pride ples? Ples lahko izraža oblike, naloge, probleme, želje, ideje. Ni samo izraz, je tudi odnos, ki se prek plesa ustvarja: »Bi vas smel prositi za ples?« A ne pleše samo Pepelka s princem, pleše tudi otrok s svojo igračo, in ko topota po tleh, pleše s tlemi, tudi ko pade. Gib in ples sta igra s svetom, s silo teže, oblikami in trdotami stvari, ter odnosi med ljudmi.
Rdeči čeveljci se zdijo kot nalašč za ples. Z njimi je vse lažje, saj je videti, da plešejo sami, zato jih vsak mali plesalec bojda »nujno« potrebuje. Tudi mami pravi, da laže teče v novih super športnih copatih, in zdi se ji, da je lepa samo v salonarjih. Ima jih že toliko, da se sploh ne da zapreti omare! Včasih tako močno verjamemo, da smo se spremenili, ker smo stopili v čevlje nekoga drugega, da nas to resnično spremeni – hodimo, izgledamo, se gibljemo, plešemo drugače; Kdo sem jaz, si ti, ki se nenehno spreminjava, ko srečujeva predmete in ljudi? Nekateri so nama zanimivejši kot drugi, z nekaterimi stopava v magični ples, iz katerega ne izstopava več enaka.
Včasih pa nas nekatere stvari lahko pretirano prevzamejo, zapelje nas njihov blesk. Želja odpleše po svoje, kot da ne bi imeli več nadzora, podobno kot rdeči čeveljci odnesejo deklico Karen v tisti malce strašni Andersenovi pravljici.
A kakor se rdeči čeveljci odločijo začarati tistega, ki jih nosi, imajo prav lahko tudi tako nenavadno moč kot Dorotejini čarobni svetleči se rdeči čeveljčki iz filma Čarovnik iz Oza, ki jo branijo pred hudobno čarovnico in so zanjo tisti magični pripomoček, ki jo ob trikratnem trku s petami ponese tja, kamor si želi. Ne da bi se zavedala, svoj dom v Kansasu dobesedno vedno že nosi s seboj, kar na nogah, saj si lasti to, kar ima voljo in moč – da jo kadarkoli ponese domov.
Danes živimo hitro in vsak dan imamo stik z ogromno ljudmi, stvarmi. Z mnogo novimi zunanjimi ali s čisto nepomembnimi vtisi moramo prav vsak dan plesati. To ni lahko, pogosto ne vemo več, kaj je pomembno in kaj ni. A zato ne nehajmo plesati! Raje si pomagajmo tako, da plešimo življenja skupaj s tistimi, ki jim zaupamo. Kar pogumno, obujmo rdeče čeveljce!
Avtor vizualne podobe: Vadim Fiškin
Soustvarjalke predstave: Kristina Aleksova, Katja Legin, Tina Valentan
Glasba: S. Kurjohin, F. Chopin, J. S. Bach, B. Savski
Nastopajo: Kristina Aleksova, Katja Legin, Tina Valentan
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/rdeci-ceveljci