Žrelo

Glavni lik je nenehno lačen, in njegove lakote ne more nič potešiti; v svoji požrešnosti gre tako daleč, da poje celo svoje ime. V besedilo, napisano kot pravljična prispodoba o užitkih in težavah, ki jih prinese nepričakovano bogastvo, so igrivo posejani najrazličnejši tradicionalni slovenski klišeji od nabiranja gob do motivov sodobnega potrošništva. Besedilo so leta 2009 uprizorili v ljubljanski Drami, leto pred tem pa je bilo na 42. Tednu slovenske drame nominirano za Grumovo nagrado.

Dramski teatar Skopje je eno najuglednejših makedonskih gledališč. Deluje od leta 1946, njegov repertoar pa danes sestavljajo predstave s širokim žanrskim razponom, ki odmevajo v gledališkem prostoru nekdanje Jugoslavije in Evrope.

»V tej nadrealistični 'pravljično fantastični' zgodbi o nenehni lakoti in prehajanju med srečo in nesrečo Žanina Mirčevska s furiozno inspirativnim jezikom v nepričakovanih in radikalnih preobratih v sami teksturi igre gradi in izpisuje notranjo dramo (nesrečno-srečnih človeških likov in drugih 'živalskih' vrst, označenih z realističnimi maskami). Moderno ali, še bolje, nenavadno drugačno besedilo (kar pomeni inovativen in raziskovalen dramski rokopis) razen globalne metafore za nenasitnost (požrešnost) in podobne neetinčne in sorodne kategorije ne prinaša dramske strukture, na kateri bi režiserka Zoja Buzalkovska lahko zgradila dramsko predstavo s pričakovanimi sredstvi standardne dramaturgije, temveč z očitno umetniško vizijo v sozvočju z vizijo in estetskim credom avtorice ustvari lahko berljivo, a hkrati močno ekspresivno uprizoritev, tako da uživamo v tekstu in ob njem.« (Ljubomir Gruevski, plagijat)