Osvežitev lutkotečne predstave iz leta 1951.
Leta 1936 je izpod rok češkega lutkarja Jana Malíka nastala ena najbolj igranih lutkovnih iger na svetu. Žogica Marogica, v Lutkovnem gledališču premierno uprizorjena leta 1951, sodi med tiste lutkovne predstave, ki so preživele številne ustvarjalne, modne in modernistične tokove razvoja lutkovne umetnosti, saj je v svoji prvotni podobi doživela več kot 1.500 ponovitev, ogledalo pa si jo je 155.000 gledalcev. Dedek s svojo lajno, babica z bobnom in nagajiva Žogica Marogica vedno znova osvojajo mlado in staro občinstvo.
Ustanovitev osrednjega slovenskega lutkovnega gledališča sega v leto 1948, ko je bila na prenosnem odru v dvorani sedanjega Mestnega gledališča ljubljanskega premierno uprizorjena marionetna predstava Udarna brigada, za dejanski začetek novega lutkarstva, ki je presegel sokolsko in partizansko tradicijo, pa veljata uprizoritvi Martina Krpana v sezoni 1949/50 in Žogice Marogice v sezoni 1950/51. Jubileji so dobra priložnost za vsakovrstne retrospektive, za prikaz in oceno preteklega dela, za razmislek o sedanjem in za načrtovanje prihodnjega ali, kot je ob jubilejni šestdeseti obletnici zapisala takratna umetniška vodja LGL Jelena Sitar Cvetko: »Ozrimo se, od kod prihajamo, če si želimo vedeti, kam gremo …« Seveda pa ne smemo pozabiti, da pogled nazaj brez kritičnega premisleka vodi v neselektivno obnavljanje tradicije – po načelu, da je dolgoživost že sama po sebi jamstvo za kvaliteto.
Od Krpana in Marogice je slovenska lutkarija doživela še mnogo pomembnih prelomov in je danes povsem v koraku s sodobnimi lutkovnimi trendi. A te bomo v »muzejskih postavitvah« težko našli. Edini konceptualni poseg v Pengovovo Žogico Marogico je prelom s tradicijo »ljubljanske marionetne šole«, stroge delitve na animatorje in na govorce oziroma, v žargonu risanih filmov, sinhronizatorje; namesto devetih govorcev in sedmih animatorjev danes zadostuje pet animatorjev-igralcev. Ampak tradicija delitve je vztrajna; šele v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so začele nastajati marionetne predstave, ki so z njo (vsaj delno) prekinile, v nekaterih, zlasti »muzejskih« predstavah, pa vztraja še danes.
Odločitev, naj osvežena predstava, čeprav obrzdana s staro, spregovori v kar se da lutkovnem jeziku, je razkrila številne druge simptome že omenjene delitve, za ozdravitev katerih je potrebno več kot le združitev animatorja, govorca in igralca v eni osebi. Posledica šibke vere v lutko je gostobesednost izvirnika, ki daje prednost pripovedovanju pred prikazovanjem; danes je, prav nasprotno, vera v lutko močna, a peša vera v besedo. Neskladje se poskuša presegati z drobnimi in debelimi dramaturškimi črtami; opisi dejanj so zamenjani z lutkovnimi prizori; veliko pozornosti je posvečene dramaturgiji zvoka, vpleten pa je tudi radijski posnetek o izginotju žogice, kot ga je napisal Malik – in smiselno izkoristila radijska priredba Emila Smaska, predstava pa izpustila. Ostalo je še nekaj dramaturško šibkih točk, ki jih je Smaskova priredba precej dobro rešila, vendar se za tako radikalne posege v besedilo niso odločili. Sledili so Malikovemu besedilu, a v novem prevodu.
Osvežena Žogica želi biti poskus sprave med starim in novim, med lutkovnim in dramskim, med besedo in lutko, med zgodbo in sliko, med literaturo in gledališčem.
