Dramatičarka Tamara Matevc je tokrat posegla na polje odvisnosti. Zlati šus je pretresljiva izpoved mladega dekleta, ki čaka na usodno novico o svojem ljubem. Sošolci Mura, Viki in Sale so tistega dne, ko je umrl Michael Jackson, naredili band. - Sale poje, jaz bobnam, Viki miksa. Noro. Mislim – tako bolj nekomercialno. Art v bistvu. - Danes so devetošolci in pripravljajo se na svoj nastop na valeti. Toda kot vse kaže, je njihov nastop, pa tudi valeta in vsa svetla prihodnost, ta hip pod velikim vprašajem.
Din don. Zdravo, jaz sem Mura, frendica vašega sina. – Ja, skupaj špilamo, tista Mura, ja. – Ja, tista Mura, ki igra na bobne. – Ne gospa, to ni pogosto, precej redko je pravzaprav ... – Ja, gospa, ne, tudi moje ime je bolj redko. Bolj rečno, a ne gospa? Ma ne, saj nisem zato tu ... Lejte, Saleta so odpeljal na urgenco in ... Ne, ni si zvil gležnja. – Ne, nič si ni zlomil. Ne, ni ga povozil avto. Ne, ne, tudi pretepli ga niso. Ne, tudi sam si ni nič naredil. Oziroma pravzaprav točno to: ... malo preveč horsa je vzel. – A kaj je to? – Hm. Ja, mamilo, ne? – A niste vedeli, da se špika? – No saj jaz tudi ne, baje je bilo danes prvič. Je še ... amater, pa še ne zna dobro odmerit. /…/
