Zlata čeveljčka

Smoletov dramolet izredno natančno in duhovito razgrne notranji sistem totalitaristične miselnosti in ob tem trči v najbolj avtonomno in obenem najbolj nihilistično dejanje posameznika – samomor. Gledalcu je prepuščeno odstiranje ravni ironije, sarkazma, cinizma in bridkih resnic, ki se vse vrtijo okoli skope začetne točke. Samomorilec, ki je (bil) po poklicu igralec, se znajde pred sodiščem, ki naj presodi, ali mu je dovoljeno zares umreti ali pa se bo vrnil v življenje kot neuspešen v smrti. Sodišče, kjer ni zapisnika, čeprav se ves čas piše, kjer člani senata diskurz obravnave prekinjajo z ekskurzi v svoje asociativne spomine in prigode, odloča o vprašanju življenja in smrti nekoga, ki si je de facto sodil že sam. Nihče ne vpraša, kaj je tega človeka gnalo v smrt, ker so de iure druge reči pomembnejše. Nihče se ne ukvarja s samim dejanjem, dosti pomembnejše je, kje je samomorilec dobil vrvico za obešanje. Jo je bil res ukradel, kot trdi oškodovanka? Te v bistvu nepomembne podrobnosti nevarno obračajo barko procesa zoper nekoga, ki si ne želi več vrniti med žive. Izid je negotov in sodišče do obtoženca ni prav nič prizanesljivo.

Dominik Smole, ki se je z Antigono že leta 1960 dotaknil naše nezaceljive rane, velja za enega najpomembnejših slovenskih dramatikov 20. stoletja. Ta mojster dialoga je namreč skozi odrske like in situacije zastavljal filozofska vprašanja in etične dileme sodobnega človeka. V Zlatih čeveljčkih, ki so ena njegovih poslednjih iger in bo po dolgem času spet uprizorjena, se spretno poigrava s kafkovskimi dimenzijami sodišča, ki jih preplete s temeljnimi vprašanji človekove eksistence. Samomor, ki je v nekaterih državah še vedno kaznivo dejanje, je namreč točka, v kateri svoboda posameznika in moč države najbolj usodno trčita druga ob drugo.