Zavratne igre

Ena tistih predstav, kjer na koncu vsi umrejo. Oziroma že na začetku. Pa še vmes kdo. Pa še kdo zraven od samega strahu. Pa še kdo čisto po naključju. Pa še kdo za družbo. Pa še kdo zato, ker je pač nujno … Smrt kosi med ljudmi in jih mori kot za šalo. Brez razloga. Ni zdravila. Ni pomoči. Ni rešitve.
Ko se smrt množi v neskončnost in ko strah pred smrtjo preraste v nesmisel in totalno izgubo kontrole, takrat smrt izgubi svojo tragičnost, svojo posebnost in postane le univerzalen konec, enak za vse. Kot televizijska poročila, ki podajajo le še številke umrlih in ne sledijo več zgodbam, ki so jih te smrti nekoč živele. Takrat nas ne presunejo več.
Kdo ima pa zdaj pogum, da se iz tega še norčuje?
Ionesco zagotovo. Študenti pa tudi. Po svoje.