Številna besedila znamenitega italijanskega komediografa Carla Goldonija delujejo danes neverjetno sodobno in živo. Tako komedija Zaljubljenca (1759) ni le zabavna prigoda mladega para, ki si zaradi ljubezenske preobčutljivosti in strahu pred osmešenjem nenehno otežuje pot do skupnega življenja, temveč tudi prava vivisekcija znevrotiziranih, z vsakršnimi, tako potrebnimi kot nepotrebnimi skrbmi obremenjenih medčloveških odnosov. Sorodniki in prijatelji mladih zaljubljencev, tudi sami vsak po svoje v težavah, so prisiljeni v vlogo nekakšnih psihoterapevtov, ki se trudijo pomagati in jima (zaman) poskušajo odpreti oči.
Toda značajska muhavost in slikanje ljubezni, ki se pogosto demonstrira kot njeno nasprotje, kot okrutnost in poigravanje z ranljivimi čustvi, ni edina tema Zaljubljencev. Nevsiljivo in v drugem planu kaže Goldoni meščane, ki materialno še komajda vzdržujejo življenjski slog, v katerem bi radi živeli. Že samo za boljše kosilo se morajo odreči družinski srebrnini, vzdrževanje videza pa jih spravi tudi ob duševni mir in jih peha v najrazličnejše nevroze. Čeprav se Zaljubljenca v skladu s komedijskimi pravili končata srečno, s poroko, pa ob današnjem branju te spretno izpisane komedije ostane grenak priokus, da je njen svet neprijetno podoben našemu, v katerem na robu negotovosti razprodajamo dediščino nekih boljših časov in živimo v strahu, da temu, kar nezadržno prihaja, nismo kos.
