"Naši največji blagoslovi nas doletijo skozi blaznost, če privzamemo, da je ta sama po sebi božanski dar." (Platon)
Johan Inger je svojo koreografijo Walking Mad ustvaril za Nizozemsko plesno gledališče I (Nederlands Dans Theater I) že leta 2001, ko je umetniško vodstvo ponudilo priložnost nekaterim mladim koreografom, da pripravijo plesne novitete za slavnostni baletni večer v Haagu ob spremljavi orkestra. Inger je za svojo izvirno koreografsko postavitev našel navdih v starem črno-belem televizijskem posnetku Ravelove skladbe Bolero v izvedbi Losangeleške filharmonije pod vodstvom dirigenta Zubina Mehte: "Gledališki prizor – na začetku je dirigent docela umirjen in podvržen strogi samoobvladanosti, uglajeno počesan in nasploh urejen v svoji dirigentski opravi – vzporedno z glasbenim crescendom postaja vse bolj dramatičen in vznemirjen v svojem izrazu, kakor da bi postajal blazen in v popolnoma podivjanem stanju. Erotični naboj je bil seveda v zraku, toda sam sem se želel temu izogniti in iti onkraj tega še bolj klišejsko razprtega toka, ki se ga pogosto povezuje s to skladbo."
Inger tako nadaljuje o svoji koreografiji: "Sloviti Ravelov Bolero s seksualno, skorajda kičasto zgodovino je bil svojevrsten mejnik za ustvarjanje lastne različice. Razmeroma hitro sem se odločil, da se bo koreografija osredotočala na osebna razmerja v različnih oblikah in pogojih. Tako sem dobil idejo, da bi v prostor postavil zid, ki bi lahko preoblikoval plesni prostor ob potovanju skozi to minimalistično glasbo in tako ustvaril majhne, skorajda žepne zaplate različnih prizorov. Walking Mad je tako potovanje, na katerem se srečujemo z lastnimi strahovi, hrepenenji in lahkotnostjo bivanja."
Že sam zid v predstavi Walking Mad je minimalističen, podobno kot lahko Ravelovo skladbo štejemo za zgodnji primer glasbenega minimalizma. Zid omogoča koreografiji različne prostore oziroma sobe, ki so vsaka zase oblika realnosti, s katerimi se različni liki oziroma posamezniki identificirajo, in resonančna škatla, h kateri se nagibajo in s katero so v nenehni interakciji. Prostorska razmejenost je v začetku koreografije usmerjena v ospredje odra, proti koncu pa v ozadje, potem ko se (s pomočjo zida) opiše krožna dramaturgija. Oseba oziroma plesalec s plaščem in klobukom, ki na začetku vstopi v "bolerovsko" sobo, tako identično sklene svoje krožno potovanje.
Nekaj se zgodi na tem potovanju, skozi koreografski tok se omenjeni plesalec pomnožuje v svojih srečevanjih z različnimi iščočimi ženskami, ki se – podobno kot on sam – vrnejo v lastne (življenjske) omejitve, morda le nekoliko starejše in bolj osivele.
