Ko kriminalka sreča psihodramo, se na odru zgodi Zavednonezavedno.
»Če ne vsebuje razodetja, je resnica gola.«
V psihotrilerju Zavednonezavedno ne odkrivamo morilca. Umor se še ni zgodil. Mogoče se ne bo. Odvisno od obiskovalca, ki se v petek popoldan zateče k psihiatru in ostane pri njem do ponedeljka zjutraj. Se je prišel Filip doktorju Josipu maščevat ali ga je prišel le obiskat? Je bolnik ali terorist? Oba, ki v dvoboju trčita skupaj, zanima predvsem, kdo bo zmagovalec, gledalce pa, ali je zgodba, ki se v osupljivem, celo humornem preigravanju odvija pred nami, sploh resnična. Preobratov v njej je namreč toliko, da se vse zdi že na robu razuma ali … norosti. Moška, ki ju je usoda nekoč zapletla v isto zgodbo, se zdaj trgata iz nje, saj je – predvsem eden od njiju – noče nadaljevati. Takšnim primerom največkrat sledi epilog, po navadi v rumenem tisku.
Čeprav vemo, da gre za globlje stvari, se ljudje raje prepuščamo senzacijam, ki vznemirjajo čute, zato da ostaja tisto, kar ta svet dejansko vrti, tisto nezavedno, še naprej potlačeno, globoko, za vedno. Zato se lahko Josip, psihiater, ki brez najmanjših težav predpisuje stabilizatorje in antidepresive, v svojem zasebnem življenju obnaša, kot da še ni slišal za Freuda. A ne za vedno! Nekega petka se pred njim znajde Filip, ki obvlada. Oba. Tudi Freuda.
