Veter norosti

Mark Tompkins se pri svojem delu veliko posveča improvizaciji in raziskovanju različnih izraznih oblik in medijev. Bil je eden prvih scenskih umetnikov, ki je svoje raziskave performativnega polja gradil na teoriji spolov. Zadnja leta pa se, ne da bi sam prav vedel zakaj, vrača k svojim ameriškim koreninam oziroma tradicionalnim ameriškim odrskim žanrom, kot so vaudeville, minstrel show, opereta, kabaret in music hall, in se poigrava s subverzijo kiča. Skozi raziskavo žanrov razkriva tudi rasistično in seksistično naravnanost ameriške družbe, v kateri so na simbolni ravni kot podobe še vedno zapostavljeni ženske, otroci, črnci ter drugi revni priseljenci in ljudje z družbenega roba.  Marka Tompkinsa kot pravega scenskega umetnika še posebej fascinira tisto, kar se dogaja v zaodrju, kamor pogled občinstva ne seže, v tistem skritem območju, ki še posebej priteguje radovednost gledalcev. Ameriški show business je razvil prav poseben žanr, ki se ukvarja s tem zakulisnim svetom, in ga poimenoval backstage musical.

V predstavi se Tompkins posveča nenavadnemu in igrivemu spektakelskemu dialogu med slovensko ljudsko in pesniško tradicijo na eni in tradicionalnimi ameriškimi odrskimi žanri, kot so vaudeville, minstrel show, opereta, kabaret in music hall, na drugi. Kurent kot divji človek, ki ga ponazarja erotična ženska podoba, se tako prelevi v različne ikone dvajsetega stoletja, ki vstopajo v vratolomni splet gledališča, plesa in glasbe. Od slovenske etno in antropološke zakladnice in ropotarnice (Marko skače, partizanske pesmi, Sveti Jurij, pionirske pesmi), preko zlate dobe slovenske popevke (Vrača se pomlad z Otom Pestnerjem, Zvončki in trobentice z Marjano Držaj in Beti Jurković), poezije (Srečko Kosovel, Tomaž Šalamun in Aleš Šteger) in proze (Cankarjev Kurent) do klovnovske tradicije in njenega lika Monsieurja ali Gospoda Loyala, tradicije ameriških westernov in bizarnih oblik glasbenega gledališča ter muzikalov do razvpite in v Sloveniji še vedno neprevedene Jakobinske tragedije Johna Forda 'Tis Pitty She's a Whore, katere poskus uprizoritve prekinjata Betty Mae Page, »kraljica pin up zvezd« iz Nashwilla in New Yorka petdesetih let prejšnjega stoletja (filmčki Trip-o-Rama, Varietease in Teaserama) ter queer izvedba slovite kavboj-pop uspešnice Binga Crossbyja "I'm an Old Cow Hand (from the Rio Grande) iz leta 1936. In kot nekakšna krona ikonoklastike: najbrž najbolj  »nemogoča« kombinacija Artaudovega eseja Gledališče in kuga, ki ga recitira Cruella ob spremljavi in v interakciji z venčkom a capella zapetih slovenskih partizanskih, pionirskih in graditeljsko-domoljubnih pesmi.