V karikaturno prikazanem svetu poslovnežev in gangsterjev je zlahka mogoče prepoznati osebe iz diktatorjeve neposredne bližine. Artura Uia je Brecht napisal leta 1941, in sicer z neskritim didaktičnim namenom: ameriški publiki ponuditi jasno vzročno-posledično analizo dogajanja zadnjega desetletja v Nemčiji in opozoriti na dejstvo, da je Hitler, ta monstruozna pošast, pred katero je onemel cel svet, doživel enostaven, hiter in povsem zaustavljiv vzpon, ki so ga omogočile lastnosti kapitalizma, psihološki mehanizmi naroda, soočenega z ogroženo eksistenco, in koruptivne metode akumulacije moči, ki se sprva zdijo majhne in nepomembne, a se izkažejo za usodne, saj zanemarjajo zavest o dolgoročni odgovornosti.
To, kar je bilo v Brechtovem času alegorija, poenostavljena in povsem groteskna slika avanture, ki se je v pohodu na moč in dobiček skupaj lotita mafija in oblast, danes deluje docela stvarno. Igra naj bi jo opozorila na logiko vzpona nacionalsocializma. Prvič je bila uprizorjena šele leta 1958, Brecht postavitve na odru nikoli ni videl. Ne sodi med njegove najpogosteje uprizarjane igre, a gledališča prav v zadnjem času segajo po njej.
