Plesna predstava po motivih drame Ljubomirja Đurkovića.
O ženskah, ki so preveč ljubile [istega] moškega …
Starodavni običaj tobelij, žensk, ki v visoko patriarhalni [balkanski] družbi prevzamejo moško funkcijo, ko iz različnih razlogov ni več moških, so si kot motiv predstave vzele koreografinja Rosana Hribar in soustvarjalke Urša Rupnik in Maša Kagao Knez, ki so črpale iz emocije »življenja brez moškega«, ki pripada tako nekdanjemu kot sedanjemu času.
Zgodba, prepletena z izgubo ljubljene osebe, se lahko danes dogaja kjerkoli; gre za urbano tragedijo o treh ženskah dveh generacij, usodno zaznamovanih s tragično izgubo ljubljenega; bodisi sina (Vida: Rosana Hribar), bodisi brata (Ana: Urša Rupnik) bodisi moža (Bojana: Maša Kagao Knez), ki so poslej obsojene na življenje druga z drugo in z odsotnim moškim, s katerim je [bila] vsaka intimno povezana.
Plesna predstava Tobelija gradi na večnih motivih, ki se pojavljajo na eni strani v želji in hrepenenju »pripadati« in po drugi strani v ujetosti v okolje, brezizhodni situaciji, strasti in jezi, žalovanju in hrepenenju, zaničevanju in usodni prepletenosti ter obsojenosti večno vračanje v preteklost. Moški je umrl. Ostal je grob in občutek izgube, zapostavljenosti in grenkobe, ki ga hrani predvsem strah pred vsem, kar preizprašuje trdna prepričanja.
Tobelija je podoba sveta, v katerem se naglo spreminjajo vrednote in ideali, medtem ko vprašanje ženske emancipacije postaja vse bolj aktualno tako v luči izgubljanja (že) priborjenih pravic žensk kot spreminjajoče se identitete (odsotnih) moških. Tobelija je vzvratno ogledalo razbitih identitet človeštva in slika o uničujoči patriarhalnosti sveta.
