Sugar - Nekateri so za vroče

Čikago leta 1931. Brezposelna glasbenika saksofonist Joe (Gregor Gruden) in kontrabasist Jerry (Uroš Smolej) se po naključju znajdeta sredi mafijskega obračuna in komaj odneseta celo kožo. Gangster Palazzo Gamaša (Jožef Ropoša) in njegovi fantje jima kot edinima preživelima pričama umora odtlej strežejo po življenju, zato morata zapustiti mesto in zabrisati vse sledi za sabo. Ne preostane jima drugega, kot da se preoblečeta v saksofonistko in kontrabasistko ter se pridružita ženskemu orkestru, ki ga vodita Sladka Sue (Jette Ostan Vejrup) in Bienstock (Gregor Čušin) in ki kot naročeno odhaja na gostovanje v sončni Miami. Zdaj se imenujeta Josephine in Daphne in sta vsaj začasno na varnem. Zato pa se v preobleki soočata z drugačnimi nevarnostmi: eden se zaljubi v očarljivo pevko orkestra Sugar Kane (Jana Zupančič), v drugega pa se zagleda šarmanten milijonar sir Osgood Fielding (Janez Starina). Zgodba se do konca vrti okrog situacijskih »ljubezenskih« in gangsterskih zapletov, ki jima vse do konca skušata ubežati glavna junaka.

Ozadje mjuzikla Sugar in filma Nekateri so za vroče
Mjuzikel Sugar je doživel odrski krst aprila leta 1972 v gledališču Majestic na Broadwayu. Odigrali so 505 ponovitev in uprizoritev je bila nominirana za 4 nagrade tony. Mjuzikel je na londonskem West Endu (gledališču Prince Edward) doživel premiero šele marca 1992. Libreto, prežet z duhovitimi dialogi in prvovrstnimi komičnimi zapleti, je nastal po scenariju slovite filmske uspešnice Billyja Wilderja Nekateri so za vroče iz leta 1959, ki jo je Ameriški filmski inštitut razglasil za najsmešnejši film vseh časov. Mnogi gledalci se spominjajo filma po zvezdniški zasedbi: poleg Marilyn Monroe kot nepozabne Sugar Kane sta se z njim zapisala v zgodovino tudi Tony Curtis in Jack Lemmon.

Zgodba se odvija leta 1929, torej v času prohibicije, zato je film obenem gangsterski film in romantična komedija – ta wilderjevska razcepitev žanra (gangsterskega na gangsterski film in romantično komedijo oz. romantično-komičnega na romantično komedijo in gangsterski film) ima tudi zgodovinski okvir, in sicer v obliki dveh prepovedi: sugerira prepoved trgovine z alkoholom in prepoved homoseksualnosti. Običajno so mjuzikli, kot velike uspešnice predvsem newyorškega Broadwaya in londonskega West Enda, pristajali na filmskem platnu, obratno se je to zgodilo redko. Sugar pa je glasbena predstava, ki jo je navdihnil Wilderjev film iz leta 1959. Sugar je torej nastal kar trinajst let po filmu, ki v originalu ni mjuzikel, čeprav Marylin Monroe odpoje zelo znano pesem Želim, da bi ljubil me (I Wanna Be Loved By You) – te v izvirnem mjuziklu ni, v MGL pa so jo dodali. Glasba je bila napisana posebej za mjuzikel, ki vsebuje tudi veliko scenske glasbe, ki je plesna, senzibilna, svingovsko in džezovsko obarvana. V Čikagu je džezovska atmosfera tako rekoč domača, in bigbendovsko svingovski stil odlično pričara vzdušje tridesetih prejšnjega stoletja. Takrat je obstajala tudi džezovska glasba, imenovana »hot«, kot je tudi del naslova filma (Some Like It Hot).

Billy Wilder (1906–2002) je po rodu Avstrijec, rojen v mestu Sucha Beskidzka, današnja Poljska, odkoder se je s svojo judovsko družino preselil na Dunaj in pozneje sam v Berlin ter tam začel kariero novinarja. Med drugimi je intervjuval tudi ameriškega vodjo džezovskega orkestra Paula Whitemana. Mladi judovski zaljubljenec v ameriško popularno kulturo in džez je slovitega glasbenika tako navdušil, da ga je ta angažiral kot vodjo oddelka za publiciteto na odmevni evropski turneji. Med vzponom Hitlerja in nacizma se je Wilder leta 1933 preselil v ZDA, kjer je v petdesetletni karieri posnel več kot 60 filmov, med drugimi Dvojno zavarovanje, 1944, Pokvarjeni izlet, 1945, Bulvar somraka, 1950, Sedem let skomin, 1955, Apartma, 1960, Sladko Irmo, 1963, in Naslovno stran, 1974.