Z njegovo modifikacijo, ki se pravzaprav obrača k sistemu afektov kot sistemu razumevanja človekove narave in njegovega bivanja, se v tem avdio-vizualnem projektu lotevamo tehnološke integracije posameznika. To raziskovanje televizualnosti in hiperzvočnosti kot opus intermedijskih in performativnih projektov je povezano z večletnim poglabljanjem v koncepta sramu (afekta) in sramote (situacije). Tako na vizualni kot na zvočno-glasbeni ravni se poslužujemo metod, ki nam omogočajo luščiti, transformirati in kontrolirati pomene in emotivne naboje: sublimacija, abstrakcija; dekonstrukcija slike, besede, melodije, zvočne barve; rezidual ob asociaciji in nostalgiji; jecljanje; distorzija; ustvarjanje in manipulacija samo-podobe. V teh procesih proizvajanja umetniških materialov umeščenih v nelinearno strukturo audio-vizualnega performansa ohranjamo povezavo z vsebinskimi iztočnicami in z preizpraševanjem materialnosti medijev, s katerimi delamo.
V tem luščenju iščemo trenutke (fenomenološkega) odpiranja k svetu kot mesu, kot nečemu, kar obstaja nedoumljivo a vseeno nepreklicno stvarno. Naslanjamo se na tehnologije de/kodiranja slikovnih, tekstualnih in zvočnih informacij in razpok. Ključ do njih se nahaja v DSP (digital signal processing) algoritmih, ki so danes tehnična osnova za prenos vseh avdio-vizualnih vsebin preko digitalnih vmesnikov. Digitalna sedanjost je umeščena v zgodovinski kontekst tehnologij kot so faks, analogno TV oddajanje, radio, film.
Eden bistvenih elementov pri procesu nastajanja avdio-vizualnih vsebin je vizualno-zvočni artefakt, ki nastane ob ekstremni uporabi kompresije pri kodiranju multimedijskih materialov (mp3, avi, ogg in drugi kodeki). Gre za iskanje mej sodobnih tehnologij, ki so udeležene pri kreiranju samopodobe - oziroma so bistven del subjektivizacije. Okoli tega procesa gradimo set orodij, ki omogočajo obdelavo zvoka in slike v realnem času. Umetniško-zgodovinsko gledano gre za glitch-art: uporaba napake kot sredstva za razgalitev materialnosti medija. Zanima nas proces subjektivizacije posameznika, nastajanje, dejanskost in afektivna transformacija njegove samo-podobe. Razmišljamo o mehanizmih sodobnega časa, ki sooblikujejo in bistveno zaznamujejo naše samo-upodabljanje, saj gre za prepletanje podob telesa in medijev, ki nam te podobe posredujejo. Po besedah Amelie Jones bi lahko rekli, da si prizadevamo za aktivacijo in ne za potlačitev naše dislociranosti, projekcije in identifikacije.
