Strahovi so nastali leta 1881 pod naslovom Gengangere (norv. duhovi, strahovi). Drama je bila razglašena za nemoralno in je med takratnim meščanstvom zbudila ogorčenje in odpor, saj se je avtor poleg vprašanja evtanazije dotaknil tudi spolnih bolezni, ki so bili v tedanji družbi tabu.
Z vzponom novega konservativizma in vnovičnim postavljanjem vprašanja ženske »emancipacije« se zdijo Strahovi dejansko še kako današnji strahovi, ki nas iz preteklosti strašijo s ponovnim vznikom preizpraševanja vloge ženske v svetu in družini, pa tudi v družbi nasploh. In ne zgolj to ... Pri Ibsenovih Strahovih se plast za plastjo razpirajo na novo tisti strahovi, ki nas strašijo s poglobljenim vpogledom v zapletena brezna človeških odnosov na horizontu prevlade hipokrizije, moralne sprevrženosti in zategnjenih ter okostenelih družbenih nazorov, ki jim vlada kapital – prav tako kot davnega leta 1881, ko je delo nastalo. Kajti v svetu, ki smo mu priče, ni nič drugače kot v Ibsenovem času, čeprav so se vmes zgodile dve svetovni vojni in seksualna revolucija. Še vedno smo priče prevladi hipokrizije, ki dirigira družbeno sprejemljive norme, prikrivanju resnice, nabijanju krivde, triumfu zlagane morale nad etiko, prevladi t. i. »razuma« ali – bolje rečeno – družbenih norm nad pristnimi čustvi, logiki skrajno spervertiranega kapitalističnega pragmatizma ... in konec koncev »pometanju pod preprogo« vsega, kar bi lahko ogrozilo in zamajalo družbeni red na temeljih, ki sta jih ustoličili Cerkev in Država.
Tako kot Nora so tudi Strahovi za uprizarjanje tiste vrste izziv, ki ne prenese konceptualnega in uprizoritvenega konformizma, saj je v njegovem temelju vpisan odpor prav proti temu večnemu »braniku« meščanske družbe.
