Martin, ki ga srečamo v domu za ostarele, pri sedeminsedemdesetih še krepak in življenja željan, se ni pripravljen sprijazniti z uniformnostjo vedenja in domskimi pravili. Za rojstni dan sklene, da hoče nazaj na svojo domačijo, kjer bo lahko po mili volji užival življenje, kakršnega je bil vajen, ne da bi to kogar koli motilo, njemu pa je pomenilo dostojanstvo. Težava je le v tem, da je sin z ženo že prehitel naravni tek dogodkov in očetovo domačijo prodal nekemu Škotu. In da Martin tega še ne ve, kot tudi ne ve, da sin pravzaprav že dolgo ne opravlja več inženirske službe, za katero se je izšolal, saj jo je v tranzicijskih nevihtah izgubil.

Skoraj lapidarno, brez velikih zastranitev napisana drama odvija zgodbo od razkritja do razkritja. Njeni protagonisti si resnice govorijo vse bolj neusmiljeno, kakor jih pač dejstva potiskajo v kot. Pregledna dramska zgradba, razplasteni liki, pribiti v svoje usode, ki mestoma predvidljivo, včasih pa z nenadejanimi obrati vodijo k trpkemu koncu – so poglavitne lastnosti, zaradi katerih bo besedilo z zelo aktualno tematiko našlo tudi hvaležno občinstvo.

Dramski igralec, nekdanji član Mestnega gledališča ljubljanskega ter avtor in interpret gledališke uspešnice Poredušov Janoš, Evgen Car (1944), je dramsko besedilo Štorklje umirajo – Prekmurci pravijo, da si štrk za vse življenje izbere štorkljo in če mu družica po nesreči pogine, kmalu od žalosti shira tudi sam – začel pisati pred tremi leti, sprva v verzih, a se je pozneje odločil za dramsko obliko. Prvi vzgib za besedilo je dobil na potepanju po Goričkem, kjer mu je prijatelj predstavil Škota, ki je v teh krajih kupil staro posestvo, in razočaran je ugotovil, da vse več domače zemlje odhaja v roke tujcem, ne le na Goričkem, temveč tudi v drugih krajih Slovenije. Dramsko besedilo, ki je bralno uprizoritev doživelo marca 2008 v Gledališču Glej in bilo tega leta skupaj s še tremi dramskimi besedili nominirano za Grumovo nagrado na 38. Tednu slovenske drame v Kranju, je na začetku letošnjega leta dočakalo tudi prevod v madžarski jezik.

IZ KRITIK:

Zala Dobovšek, Delo (25.01.2011)
Grumova nominiranka iz leta 2008 Štrki umirajo Evgena Carja, tokrat z namenom širšega razumevanja preimenovana v Štorklje umirajo, je bila poleg naslovne korekcije podvržena še marsikateremu vsebinskemu preoblikovanju. Končna uprizoritvena verzija, ki sojo izvedli v dokaj (institucionalno) heterogeni zasedbi, zato deluje bolj omiljeno in z izjemo nekaj trpko brezizhodnih situacij je predvsem precej bolj komično, anekdotično in prostodušno zastavljena.

Tone Partljič, Večer (26.01.2011)
Uprizoritev je z znanjem in rutino, a tudi z izrednim posluhom za Carjevo besedilo »vodil« režiser Dušan Jovanovič na minimalistični sceni (nekaj stolov in dve pregrinjali) Milana Percana. V nasprotju z uprizoritveno modo naših gledališč, ki nam zvečine ponujajo »agresivno« ali »histerično« dogajanje, je Jovanovič pripeljal predstavo do konca v molu, na robu legendarnega prekmurskega sentimenta, kar je še podkrepila učinkovita sodobna, a na prekmurski ljudski glasbi temelječa scenska glasba Igorja Leonardija.
/…/
Osrednjo in najbolj slojevito napisano in odigrano osebo nekdanjega vinogradnika, sedaj pa varovanca v domu, je igral avtor Evgen Car sam. Govoril je v prekmurskem narečju. Bil je tih, miren, včasih pa vzkipljiv. Žaljiv in nesrečen, pri čemer se ni izogibal niti tihemu joku in je šel v izražanju stiske do samega roba. Ni čudno, da je občinstvo to predstavo, ki je na videz nekako »nemoderna« v svojem izrazu, a zato neusmiljeno sporočilna, sprejelo z veliko simpatijo, gledališče pa je dokazalo svoj »prav«, da jo je sprejelo v program.

Majda Suša, Primorske novice (24.01.2011)
Dramskega besedila, ki govori o sodobnih razmerah v pokrajini ob Muri, iz katere se mladi izseljujejo, kmetije, kjer so nekdaj ljudje trdo delali, se ljubili, kjer so se rojevali otroci in umirali starci, pa kupujejo tujci, režiser Dušan Jovanovič ni želel obtežiti s pezo, kot bi jo narekovala snov sama, pač pa jo je prekrvavel s humorjem, čeprav trpkim, in erotiko.
/…/
Predstava Štorklje umirajo ni razkošna gledališka predstava, če jo merimo po številu igralcev, dejanj, zapletov …, je pa velika, ker je prežeta s toplino, srčnostjo in nežnostjo.

Primož Jesenko, Dnevnik (18.02.2011)
Analogija s filmskim žanrom najde v Štorkljah nekaj leighovskega. In tudi Jovanović pusti izvorni Carjev usodnostni konec odprt. Smer, kamor bi utegnila zgodba zdrkniti, ostaja prej nedorečena v duhu blagega optimizma, saj nihče od protagonistov, smrtnikov z omejenimi možnostmi, ni žrtev zlohotnega fatuma. Naposled jih gledamo posedene pred avditorij v nekakšni individualni razdelavi filozofij življenja. Ta različica »nevidne režije«, ki jo poganja sočno-sočutni humor, postavi pred gledalca teater, ki se ga prižge in gleda v pričakovanju naslednje epizode.

Krstna uprizoritev