Predstava o mafijcu in očetu presenetljivo običajnega dekleta iz Portugalske. Avtorski projekt na meji med dramo in performansom, lutkami in predmeti, makro in mikro gledališčem.
"V Švici ljudje žalujejo drugače. Tam pokojnemu priredijo zabavo v čast njegovemu življenju in dejstvu, da je zaključil poslanstvo na tem svetu. Nisem čisto prepričana, da je res tako, ampak bi si želela, da je. Tam sem se rodila, ker je moj oče tihotapil avtomobile in jih nato po dvojni ceni prodajal na Portugalskem. Po moje je bil mafijec. Mogoče celo mafijski šef. Rada si predstavljam, da je bil, ampak takšen, ki starim ženicam pomaga čez cesto. Imel je več življenj kot mačka. Preživel je nesrečo z motorjem, skoraj ga je zdrobil avtobus javnega prometa, zbolel je za meningitisom in pljučnico istočasno, prebolel je hepatitis, sedemkrat se je odvajal od heroina, preživel je raka na grlu, presadili so mu desno oko, za katerega nisem čisto prepričana, da ni bilo živalsko. Bil je Don Juan grške postave, vsi so ga imeli radi in svet se mu je ponujal sam od sebe. Spomnim se, da je bil vedno prijazen do svoje mame. Klicala ga je nočna pošast, ker je imel navado sredi noči izropati hladilnik. Živo se spominjam, kako nama je s sestro razlagal razliko med kokainom in heroinom, zato ker sva ga pač vprašali. Na Portugalskem je še vedno živ, ker niso znali urediti njegovih papirjev, na facebooku je umrl leta pred svojo smrtjo, ker je pozabil geslo. Star je bil 57 let, kar je več, kot so pričakovali največji optimisti. Kaj je bil vzrok, se še danes ne ve, na papirjih piše, da tuberkoloza, vendar papir prenese vse. Sicer pa niti ni tako zelo bistveno, ker to ni predstava o njegovi smrti, to je praznovanje njegovega življenja."
