Koreograf Edward Clug je svojo plesno kreacijo Stabat Mater ustvaril za münchenski Balet julija 2013. Iz konteksta legendarne Pergolesijeve glasbene podlage iz leta 1736, ki je edinstvena zvočna upodobitev trpljenja božje matere Marije, je Clug želel v izvirno plesno govorico prenesti lastna doživetja Pergolesijeve sakralne (in v nekem globljem smislu tudi metafizične) mojstrovine. Čistost, preprostost in na nekaterih mestih nepričakovani vzkliki veselja so koreografa najprej nagovarjali k iskanju sodobnejše poante Pergolesijevega himnusa, ki se po Clugovem mnenju bolj kot k občutenju in tonskemu slikanju bolečine nagiba k zvočni upodobitvi njene posledice – torej upanja. Prav upanje, ki preveva Pergolesijev Stabat Mater, pa je ustvarjalca osebno izzvalo k refleksiji vsakdana današnje ženske in sodobnega moškega. Kritičarka Susanne Ernst je v reviji Theatre To Go zapisala: "Delo ustvarja redkokje videno in doživeto atmosfero. Avtor slavi življenje in se dotakne vseh njegovih ravni, ki se prilegajo druga drugi, ne da bi pri tem vsiljeval neko določeno temo. Gre za ironičen, a vselej resen, privržen pogled na življenje z vsemi njegovimi drobnimi, čarobnimi zvijačami."
Roman Nevarna razmerja, ki ga je ob izteku 18. stoletja napisal Pierre Choderlos de Laclos (1741–1803), sicer matematik, general, literat in urednik jakobinskega časopisa, predstavlja akutno kritiko tedanje francoske aristokracije. Roman, ki ga preveva duh razsvetljenstva, deluje – predvsem zaradi svojega subverzivnega in kontroverznega potenciala – danes veliko bolj razdiralno kot Rousseaujeva kritika družbe. Tudi če odmislimo vivisekcijo francoskega ancien régime in lažno moralo, Laclos na stežaj razpre prostor za preigravanje individualnega in družbenega. Na tem spolzkem terenu prepletanja javnega in intimnega je v okviru gledališko-televizijske "renesanse" 20. stoletja nastajala cela serija novih Nevarnih razmerij – znana je denimo filmska upodobitev v dramatizaciji Christopherja Hamptona in v režiji Stephena Frearsa. Po uprizoritvi na odru Drame SNG Maribor se Nevarna razmerja v novem kreativnem zamahu "vračajo" na veliki baletni podij v koreografiji in režiji Valentine Turcu in Lea Mujića. Avtorja sta plesno kreacijo zasnovala na glasbeno podlago različnih mojstrov baročne glasbe (Georg Friedrich Händel, Johann Sebastian Bach, Antonio Vivaldi, Tomaso Antonio Vitali idr.). Izjemna koreografska senzualnost, s katero se Valentina Turcu in Leo Mujić predajata novim ustvarjalnim procesom, vedno znova išče vitalne povezave med umetnostjo in življenjem. Pri Laclosu kot idejnemu očetu modernega spraševanja o naravi ljubezni je pomembno odkriti način, s katerim se je ukvarjal z ljubeznijo tedaj in kaj lahko sploh ugotovimo o njeni naravi danes. Kaj prevlada, ljubezen ali status? Navdih in motivacija za avtorsko kreacijo izvirata predvsem iz večnih vprašanj: ali smo ujetniki ambicije, statusnih simbolov ali pristajamo na režim razvrata, licemerstva, nizkih strasti in nenasitnosti? In ne nazadnje, ali sploh lahko (zares) ljubimo?
