V Srečnih dnevih se ženska poznih srednjih let z nepretrganim govorjenjem in obujanjem spominov sooča z lastno minljivostjo. Besede jo ohranjajo pri življenju, misel, da jo nekdo posluša, jo osrečuje. Predmeti, ki jih hrani v svoji torbi, jo spominjajo na dogodke iz preteklosti, predmeti nosijo zgodbe, ljubezenske zgodbe nosijo srečo. Njen mož je nemo prisoten, a to ji zadošča. Če jo nekdo posluša, namreč pomeni, da ni sama, dokler lahko govori, še ni prepozno za srečne dneve.

Srečni dnevi Samuela Becketta so bili navdih za uprizoritev, ki je prispodoba življenja, ki se udejanja skozi navezanost na besede, na spomine, na ljudi. Na življenje, ki je vkopano v preteklost, ki ni to, kar smo si želeli, in najbrž tudi prihodnost ne bo drugačna. Namesto da bi živeli, se pogrezamo v preživeto, s tujimi mislimi si ohranjamo identiteto. Vseeno je, ali so mrtvi ljudje ali odnosi. Je resnica res tako strašna, da ji ne moremo pogledati v oči? Ta zgodba, to življenje se konča z vprašanjem "Kaj za božjo voljo se je sploh zgodilo?" In odgovor je za vsakogar drugačen. Smrt pa je vsekakor osvoboditev.