V sedmem nadstropju luksuznega hotela Splendid policija obkoli sedem gangsterjev in policaja, ki se jim je pridružil. Na radiu ženski glas v živo komentira samo dogajanje. Ugrabili so namreč hčer ameriškega milijonarja. Te noči zloglasna gangsterska banda »Huja« ponovno kljubuje policiji. Pred hotelom je vse več radovednežev. Preutrujeni, neobriti in v svečanih oblačilih Genetovi gangsterji nikoli ne odložijo orožja. Niti takrat kadar skupaj plešejo. V trenutku nepozornosti je eden izmed gangsterjev na žalost preveč stisnil talko, ki je tako »ponesreči umrla«. Da bi rešili situacijo in preprečili napad policijskih sil se je vodja bande spomnil herojske rešitve: osebno se bo namreč pojavil na balkonu hotela oblečen v plesno obleko dekleta, z njeno pahljačo, v njenih čipkah in bleščicah.
»Režiserka Senka Bulić je (samo)nasilje protagonistov, ki izvira zgolj is predsmrtnega strahu in ni utemeljeno ne z religijo, ne ideologijo, ne z družbenim uporništvom, postavila v aseptično hladne moške taoletne prostore (scenograf je Tomislav Ćurković) kot njihovo poslednje zatočišče in nazadnje tudi skupno grobnico. Z drzno kostumografijo Oliverja Jularića gangsterji v svečanih belih telovnikih in frakih, toda zgolj v spodnjicah in v nogavicah s podvezicami in z lakastimi čevlji) je prepletla raven družbenih aspiracij tolpe gangsterjev z njihovo pogubno realnostjo ter na široko razprla možnosti za performativnost telesa (ob ekserciranju, brutalnem medsebojnem ruvanju, davljenju, brcanju v mednožje, boksanju v obraz, mlatenju s kijem, pljuvanju, uriniranju in masturbiranju). Kot bi ji bilo vse to sadomazohistično nasilje nad protagonisti in občinstvo preskromno, si je pomagala še z napadalnim zvočnim industrijskim truščem in bobnenjem urbanih zabavišč, ki go je ponekod mehčala in posmehljivo komentirala s citati iz klasične in osladne ameriške filmske in muzikalske glasbe (izbor glasbe Tomislav Ćurković). Za učinkovit in presenetljiv konec je poskrbela s pevcem is avditorija, ki je nad »trupli« protagonistov zapel otožno pesem, to pa je postopoma prešla v vse bolj prvinsko pasje in volčje zavijanje nad »grobnico« nesmiselnih žrtev njihovih lastnih zablod.« (Slavko Pezdir, Delo, 10.11.2011)
»Polno ustvarjalno privrženost in mogočno igralsko energijo so v teatralno pozunanjeni ansamblski igri in zgolj z nakazano individualiziranimi dramskimi tipi prikazoli Gašper Jarni, Klemen Mauhler, Lun Sevnik, Stone Tomazin, Domen Valič, Miha Rodman, Benjamin Krnetić, Andrej Zalesjak in Matija Puž.« (Slavko Pezdir, Delo, 10.11.2011)
»V izraziti ekspresivno fizični akciji nastopajočih se ost obrne zgolj na njih same, kot v kletki, ki si jo ustvarjajo sami. Strah aktivira nenehne dvome, medsebojno napadalnost, spreminjanje pravil med člani tolpe in prenašanje moči, gangsterji pa vedno bolj uničujejo le sami sebe,« (Nika Arhar, MMC)
