V pesniškem opusu mehiškega nobelovca Octavia Paza (1914-1998) ima Carta de Creencia (Pismo dognanja) posebno mesto – na svoj način zgošča klasične teme njegove poetike, obenem pa gre najbrž za avtorjevo najbolj znano pesem.
Odrski prevod iz pesniške v plesno govorico, poimenovan Solo za dva glasova, predstavlja našo interpretacijo mojstrove pesnitve, ki je zavestno vpeta v sedanjosti in v kateri je na formalni ravni ohranjena struktura jasno ločenih enot, poimenovanih po glasbeni partituri (kantata, koda). Cilj je vzpostaviti jasen, natančen odrski jezik, ki vztraja v odprtem dialogu z besedilom, pomemben poudarek pa je bil v procesu dela namenjen tudi študiju sopostavitve dveh plesnih poetik, ki se na odru srečujeta prvič.
Pazova pesem prostoru in času že uvodoma spodmakne tla ter nato partikularni intimni odnos, v katerega vstopimo, skozi številne premene razpira proti ontologiji ljubezni, ki se izmika dojemu skozi (zgolj) bližino dvojine. V podivjanem, smisla izpraznjenem svetu, v kakršnem živimo, služi tako med drugim tudi kot učinkovit poudarek tega, kar je zares bistveno.