Albert Quesada, študent bruseljske plesne akademije P.A.R.T.S., je Solo na Bacha in Glenna razvijal v letih od 2005 do 2008, nadaljeval pa ga je v proceduralnem projektu Solo na Bacha in Goulda (2009), v katerem je partituro sola prepustil umetniškim postopkom in odločitvam dveh drugih plesalcev. Tako je svoje plesno delo podvrgel konstitutivnemu razlogu za vstop proceduralnosti v ples: ustvarjanje egalitarnega polja umetniške participatornosti, pri kateri avtorstvo ni več stvar hierarhičnih struktur moderne ali sodobne kulturne produkcije. Gre za diseminacijo in z njo tudi predrugačenje tistega, kar tradicionalen umetniški kontekst razume kot original.
Za Quesado bi lahko rekli, da razvija tradicionalno partnerstvo med klasično glasbeno literaturo ter kompozicijskimi in konceptualnimi pristopi k sodobnemu plesu in umetniškemu plesu nasploh. Navsezadnje se je izobraževal na bruseljski plesni akademiji P.A.R.T.S. pod vodstvom koreografinje Anne Terese de Keersmaeker, ki danes velja za mojstrico te umetniške poroke. Pri tem je impresivna Quesadova izjemna gibalna muzikalnost, virtuoznost in njegovo konceptualno izzivanje tradicije.
Preden je bil sprejet na plesno Akademijo P.A.R.T.S. v Bruslju (2004−08), je Alberto Quesada študiral filozofijo in medijski inženiring v Barceloni. Že med študijem je poučeval ples in bil dejaven pri improvizacijskih plesnih dogodkih v Bruslju. Plesal je v skupini ZOO – Thomas Hauert in delal z Benjaminom Vandewallejem. Poleg koreografskega in plesnega dela Quesada ustvarja plesne videe. Po seriji solov je ustvaril skupinske koreografije Slow Sports (2011) in Wagner & Ligeti (2014).