Sen kresne noči je dinamična, razigrana, nagajiva, pravljična hvalnica življenja skozi serijo zmot, zamenjav, žalostnih sloves in čarobnih intervencij. William Shakespeare (1564–1616) jo je napisal okoli leta 1595, verjetno po naročilu. Pri pisanju je črpal iz številnih virov: pravljične like vilinskega sveta je našel v angleškem ljudskem izročilu, odnosne zaplete v Canterburyjskih povestih srednjeveškega pesnika Geoffreya Chaucerja, antične motive v Plutarhovih Življenjepisih in Ovidovih Metamorfozah.
Prikazuje ljubezenske zmote, zaplete in zamenjave v atenskem gozdu, zavetju pravljičnih bitij, kjer se izgubljajo in premešajo ubežni mladi ljubimci. V njihovo zgodbo posega ljubezenski zaplet v vilinskem svetu, v istem gozdu se rokodelci pripravljajo na uprizoritev ljubezenske tragedije na svatbi atenskega kneza, nočno dogajanje se odvija med budnostjo in snom.
V človeških sanjah se, kot v Shakespearovem gozdu na kresno noč, realne in pravljične podobe in dogodki prekrijejo in prelijejo. Ko človek poskuša sanje razložiti, odkrije neznane in čudne pomene, a prepoznavne kot logične koščke "budnega" življenja, saj "iz iste smo snovi kot sanje" (Prospero, Vihar). Zgodbo nagajivo zaokroži Spak: "Če vas sence smo užalile,/ mislite, da vse to bile/ so le sanje: da zaprli/ ste oči, prikazni zrli.// In ker slabo to dejanje/ vam kazalo je le sanje,/ nas zato ne grajajte:/ mi popravimo še vse." (prevod: Oton Župančič)