»Zdej hec je, da sem ugotovu, kaj v resnic pomen Šunkica glih pred obletnico Šekijeve smrti. (Jz mu zdej, ko mi je naenkrat postou bliz, rečem Šeki.) In sm si reku, da morm to izkoristt.«
V okviru festivala Shakespeare za vedno, ki ga je pripravil Cankarjev dom ob obhajanju 400-letnice smrti angleškega dramatika in pesnika, bo premiero doživela tudi Šekijeva šunkica ali Hamlet po slovensko.
Pripovedovalsko pevska predstava za igralca in spremljajočega glasbenika slovitega danskega princa prestavi v naš čas in prostor, kjer se zgodba prav tako začne z očetovim duhom, ki se pojavlja in ponavlja: »Da ste slušali mene, bilo bi vam bolje.« Ampak duh je samo duh, stari kralj je mrtev, njegov morilec in naslednik pa nima avtoritete. Ker njegovi vsem znani zločini niso kaznovani, je »dežela Danska« vse bolj gnila. Hamlet, ki je po poklicu klovn, po duši pa pesimist in skeptik, išče razloge za razpadanje družbe in države in pri tem pride do samega začetka našega sveta, ki ga brez konflikta znotraj niča, povzročenega z velikim pokom, sploh ne bi bilo. Pri čemer današnji svet ni več samo gledališki oder, kot je bil v Shakespearjevem času, ampak je predvsem filmski studio, v katerem sta se resnica in fikcija že povsem premešali med sabo.
»Eni hočejo, da bi vsi verjeli v iste zgodbe, ampak je to nemogoče, ker je zmeraj več sveta izmišljenega. Ne samo kar se tiče zgodb, ampak tudi kar se tiče denarja.«
