Nadaljevanje ene največjih uspešnic Svetlane Makarovič; kaj se je zgodilo s Sapramiško potem? Sapramiška, ki jo vsi dobro poznamo, tokrat išče srečo. Noče namreč poslušati prijateljev, ki ji svetujejo, naj popravi razmajano hiško, preden bo prišla zima. Ošabno jih zavrne, ko pa snežni metež podre njeno domovanje, postane tako črnogleda, da si želi le še umreti. Prijatelje, ki ji ponudijo pomoč, njena neprijaznost odžene, pri njej ostane le Regica, ki ji zaupa modrost, s pomočjo katere bo našla izgubljeno srečo. Sapramiška začne dobesedno uresničevati pregovor, da je vsak svoje sreče kovač. Pot do kovačije je zahtevna in polna nevarnosti, in črnogleda Sapramiška jadikuje nad svojo usodo. Kljub temu varno prispe do Kovača, pri katerem vso noč kuje svojo srečo – majhno srce. Zunanji znak sreče spremeni tudi Sapramiškin pogled na svet – nič več ni pesimistična, in to kljub temu, da se ji na poti domov zgodijo neprijetne reči, saj ugotovi, da je na življenje mogoče gledati tudi optimistično. Vse nesreče, ki se ji pripetijo na poti domov, bi namreč lahko bile še dosti hujše. In medtem ko je kovala svojo srečo, so ji prijatelji postavili novo domovanje in ji tako povrnili za vsa njena dobra dela. Sapramiška spozna, da je dobro imeti prijatelje, da je to prava sreča ter da se dobra dela, prijaznost in gostoljubnost povrnejo z dobrim. V zgodbi nastopajo personificirane živali, ki jih že poznamo iz avtoričinih predhodnih pravljic: veverica, šoja, zajec, žaba, pa tudi človeški lik, kovač.
Zgodbo Sapramišja sreča Svetlane Makarovič vizualno predstavljata tandem son: DA (Metka Golec in Miha Horvat), kostumi pa so delo Ane Savić Gecan. Mehke, tople linije in presenetljive podrobnosti pričarajo zelo realistično občutje pravljičnega sveta, v katerem živali poosebljajo človeške lastnosti. Predstava je primerna tako za najmlajše in malo večje otroke, ki v pravljici prepoznajo situacije iz resničnega sveta, pa tudi za odrasle, ki se ob pravljičnih likih spomnijo na tisto, kar je v življenju najpomembnejše – na prijatelje in odgovornost za lastno srečo.
