Režijska vaja za opero Gospodovalna služkinja

Okvir dramske zgodbe je konflikt med opernima pevcema, ki sta pristaša realističnega psihološkega dramskega gledališča in sta se prvič znašla v sodobnem gledališkem konceptu, režiserko, ki skuša pevca pripraviti do performativnega nastopa, in dirigentom, ki zastopa diktat glasbe. Ustvarjalci se poigravajo s stereotipnimi vlogami vseh teh oseb in jih prepletajo z vlogami v Pergolesijevi operi Gospodovalna služkinja. Gledalce opozarjajo, da je vsakršna podobnost z resničnimi osebami, kraji in dogodki zgolj naključje in plod gledalčeve domišljije.

Gospodovalna služkinja (La serva padrona) je kratka komična opera v dveh dejanjih, ki jo je italijanski skladatelj Giovanni Battista Pergolesi napisal leta 1733. Muzikologi jo opisujejo kot genialno glasbeno komedijo s prepričljivo karakterizacijo in visokim melodičnim čarom. Sodi v zvrst intermezzov. Intermezzi so kratke komične opere, ki so jih igrali med odmori predstav opere seria in so bili izjemno priljubljeni v 18. stoletju. So tehtna, zaokrožena glasbeno-scenska dela, ki trajajo približno eno uro. Mišljeni so bili kot dramatični kontrast resni operni vsebini daljše opere. Ob krstni uprizoritvi v Neaplju je Gospodovalna služkinja doživela izjemen uspeh, ki je bil neprimerljivo večji od uspeha resne opere, ob kateri je bil uprizorjen. Potujoče skupine so jo uprizarjale po vsej Evropi, izvedba v Parizu leta 1752 pa je spodbudila nastanek francoske opéra comique. Sčasoma se je izkazalo, da Gospodovalna služkinja presega zvrst intermezza in začeli so jo uprizarjati kot samostojno operno delo. Je tudi skladateljeva najuspešnejša opera.